Na stotine kilometrov proč je lahko šel človek, stotine dni je moral prepešačiti ali prejadrati, vedel je kako preživeti vse spremenljive pasti, ki jih je postavila narava, vse to, če je le imel na voljo osnovno sredstvo za preživetje – vodo.
Kras je pokrajina, kjer narava ni bila radodarna s tekočo vodo – pravzaprav tu površinske vode sploh ni. Kraševec je bil znan prebivalec te pokrajine, ki je več stoletij veljala kot pokrajina brez vode.
Čeprav se pokrajina nahaja v bližini morja in so tu padavine pogoste. Vendar pa se padavine pojavijo iznenada in že po par urah voda izgine skozi apnenec. Površje je tako hitro suho, sploh ker je izpostavljeno vetru; problem izsušenosti tal je bil zlasti pereč, ko pokrajina ni bila tako prerasla z vegetacijo, kot je danes. V antičnih časih je bil Kras povsem prekrit s hrasti, katerih odpad in zaščita proti vetru je skrbel, da je bilo vedno na voljo dovolj zemlje. Hrastov les pa je postal tržna dobrina, na kar je vplivala tudi bližina morja. Hrastova drevesa so na Krasu izsekali do te mere, da je bilo potrebno ponovno pogozdovanje, za kar so uporabili črn bor.
Pomanjkanje vode se je začelo poznati v 19. stoletju, zlasti ko so province, ki so imele na voljo površinsko tekočo vodo, napredovale in se razvijale relativno hitro. Kraška pokrajina pa je nazadovala. S tem, ko se je drugod industrializacija širila, je postalo jasno, da bo le-ta Kras obšla.
Železnica je bila eden od znanilcev novega obdobja, ki pa je sredi 19. stoletja Kras obšla. Ravno zaradi pomanjkanja vode tako za izgradnjo, kot pozneje za nemoteno delovanje lokomotiv. Južna železnica, ki je povezala Dunaj s tržaškim pristaniščem, je potem dobila pot skozi Sežano. Zasluge za to gredo bogatemu posestniku Polleyu, ki je prepričal inženirja Karla Ghego, da naj železnica poteka po tej trasi, poznani kot “Kraška različica”. Tej izvedbi so številni nasprotovali z argumentom kje bodo dobili vodo za delavce ter delovanje lokomotiv.
Odločitev je bila sprejeta. Delo na tej trasi je bilo zelo zahtevno, težave z vodo pa so uspešno rešili z gradnjo dveh rezervoarjev v bližini Gornjih Ležeč. Pozneje, ko se je z izgradnjo železnice do Pule železniški promet povečal, so težave s pomanjkanjem vode reševali z zajezitvijo reke Reke. Od tu je voda tekla po 38 kilometrov dolgem cevovodu, ki je bil sestavljen iz petih železnih pip pri postajah v Divači, Sežani, Proseku in Nabrežini. V bližini teh krajev so zgradili vodne rezervoarje z 850 kubičnimi metri vode. Te zbiralnike so poimenovali “cesarski rezervoarji”. Pravzaprav so to veliki vodni bazeni , okrog katerih je bila urejena površina, zaključeni pa so bili z visokim zidom, ki je tvoril lok, tako da je bil rezervoar zaprt z vseh strani.
S treh strani obok zaključi raven pokončen zid, v katerem se nahajajo železna vrata, ki omogočajo vhod v rezervoar. Navzven stavba izgleda, kot manjši grič, na katerem je postavljena manjša opečnata hiša, ki je nekoč imela železne oknice, preko katerih bi voda dobila dovolj zraka, smeti pa ne bi padale v bazen. Ta hiša je dobro vidna v Divači, v Sežani pa ne več. Vidi pa se zid ter majhen grič z železnimi vrati.
 Poglejte še druge vodne zanimivosti v Sloveniji! |
 Ste obiskali to zanimivost, napišite svoje misli o njej – tukaj! |
Sežana
Sežana je mesto v zahodnem delu Slovenije in je ekonomsko, transportno, izobraževalno, kulturno in medicinsko središče slovenskega Krasa. Mesto je sedež občine Sežana, administrativnih enot ter župnije Sežana. Skupaj z zaledjem 14.000 prebivalcev. [_Preberite več_]