Zgodovinsko obdobje Ljubljane imenovano okupirana Ljubljana je bil čas, ko je bilo mesto okupirano, sprva s strani Kraljevine Italije, kasneje pa Tretjega Rajha. Značilnost tega časa je sistem lahkih fortifikacij. Šlo je za kombinacijo žičnih ovir, utrjenih prehodov in bunkerjev. 23. februarja 1942 so Italijani v celoti obdali Ljubljano s tem obrambnim sistemom. Mesto je bilo tako v času 2. svetovne vojne edino glavno mesto, ki je bilo popolnoma obdano s fortifikacijskim sistemom. Po 1170 dneh, 9. maja 1945, so meščani v celoti uničili obrabni pas okoli Ljubljane, vključno z večino bunkerjev. Danes je vidnih le še nekaj teh objektov na severni strani mesta in nekaj posameznih v mestu (ob Masarykovi in Cesti Ljubljanske brigade). Mesto Ljubljana je bilo kot prvo v SFRJ odlikovano z redom narodnega heroja, kot priznanje Ljubljančanom za preživetje v času okupacije.

ZUNANJI OBROČ

Konec januarja 1942 sta visoki komsionar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in poveljnik 11. armadnega korpusa general Mario Robotti izdala ukaz Kraljevi italijanski kopenski vojski, da prične Ljubljano obdajati z bodečo žico, s čimer bi preprečili stik mesta s primestnim okoljem.

Tako je bil 23. februarja 1942 izdan ukaz prepovedi izhoda iz mesta:

Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino
PREPOVED izhoda iz mesta Ljubljane

Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino na podstavi člena 1. kr. ukaza z dne 3. maja 1941-XIX št. 291 odreja:

Člen 1.
Do nadaljnje odredbe je od 15. ure danes, 23. februarja 1942-XX, prebivalstvu Ljubljane prepovedano odhajanje iz mesta.

Člen 2.
Vstop v mesto je dovoljen samo dobaviteljem živil in tistim osebam, ki imajo za to iz razlogov javnih koristi utemeljen vzrok in ki predlože nadzor- nim postajam ob cestah in železnicah za spodaj navedene kraje osebne listine o istovestnosti, opremljene s fotografijo: BREZOVICA, DRAVLJE, ŠT. VID, KLEČE, JEŽICA, TOMAČEVO, HRASTJE, ZALOG, DOBRUNJE, ŠKOFLJICA, STUDENEC-IG.

Člen 3.
Proti osebam, ki bi skušale priti v mesto ali oditi iz njega na drugih krajih kot so našteti v členu 2., se uporabi orožje, in sicer podnevi po enem samem pozivu, ponoči, t. j. od 19. do 7. ure, pa brez poziva.

Člen 4.
Kršitelji določb iz členov 1. in 2. te odredbe se kaznujejo z zaporom do šestih mesecev in v denarju do Lir 5000.- Za sojenje teh prekrškov je pristojno vojaško vojno sodišče.

Ljubljana dne 23. februarja 1942-XX.

Visoki komisar:
Emilio Grazioli

A s prepovedjo se delo na fortifikaciji ni končalo. Tako je 13. marca 1942 Robotti sporočil, da se delo nadaljuje z napeljavo električne razsvetljave, ojačevanjem položajev za orožje in dopolnjevanje žične ovire. Nekateri porazi so sprožili, da je general Robotti 11. maja imenoval tričlansko Posebno komisijo za izgradnjo utrjenega zidu okoli Ljubljane, katere naloga je bila pregled obstoječe infrastrukture. Ugotovitve komisije so bile, da je na nekaterih področjih neustrezna. Po tem so pričeli s popravki in tako na nekaterih delih povečali obseg obroča ter s tem zajeli tudi nekatera območja, ki so prej bila izven fortifikacije (npr. Ljubljanske žale). Zatem se je pričela izgradnja bunkerjev, povečevanje števila bodečih žic in zavzemanje nekaterih hiš pri obroču.

19. julija sta Robotti in Roatta potrdila slabo kakovost dela, zato je Robotti ukazal utrditev celotnega pasu, Roatta pa je zahteval izdelavo vojnega načrta za obrambo Ljubljane in dokončanje obrambnega pasu do 15. septembra 1942. Tako so popolnoma izselili še 42 hiš, postavili so španske jezdece, stražarnice in razglasili policijsko uro. Obenem pa so tudi utrjevali prehodne bloke in gradili artilerijske in mitralješke postojanke, patruljne steze in ceste. Zaradi počasnosti dela je Ministrstvo za vojno Kraljevine Italije šele 29. junija odobrilo izgradnjo petih utrdb na Rožniku. Izgradnjo stalne patrulje v dolžini 26 kilometrov pa so odobrili 10. avgusta 1942.

Inženirski oddelek 11. armadnega korpusa je 15. decembra 1942 sporočil, da so dela bodisi dokončana ali v zadnjih fazah izgradnje. Fortifikacijski sistem okoli Ljubljane je bil dolg 26.663 metrov, vseboval pa je 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih. Kar skupno znaša 206 bunkerjev. Dolžina bodeče žice je znašala 41 kilometrov, obenem pa so napeljali 2,4 kilometra električne žice za njeno elektrifikacijo.

A kljub temu obrambni pas ni bil v celoti končan. Izgradnja ceste Golovec – Škofljica je bila odobrena avgusta 1943, letališče Ljubljana je bilo utrjeno julija-avgusta, zgradili so tri nove utrdbe in postavili nove žične ovire v dolžini 3,5 kilometra. Obenem pa je potekala izgradnja objektov na Ljubljanskem gradu in Rožniku.

NOTRANJI OBROČ

Dodatno je bil postavljen še notranji obroč znotraj samega mesta, s čimer pa so ločili center mesta od predmestij – Vič, Šiška, Moste. Postavljene so bile cestne prepreke in stražarnice, katere niso bile stalne. Na dan 24. avgusta 1942 je bilo vseh 34 stražarnic postavljenih na Tržaški cesti, Ziljski cesti, Graharjevi ulici, Emonski ulici, Krakovskem nasipu, Snežniški ulici, Šentjakobskem mostu, Murnovi ulici, Mestnem trgu, Galusovem nabrežju, Gorupovi ulici, Študentski ulici, Poljanski cesti, Znameniški ulici, Streliški ulici, Vrhovičevi ulici, Prisojni ulici, Usnjarski ulici, Friškovcu, Škofji ulici, Ulici Sv. Petra, Masarykovi ulici, Ilirski ulici, Prešernovi cesti, Celovški cesti, Cankarjevi cesti, Puharjevi ulici, na železniški postaji Ljubljana-Šiška, Tomšičevi ulici, Erjavčevi ulici, Veselovi ulici in Šubičevi ulici. Notranji obroč je bil dokončan oktobra 1942 in zanj so po poročilu z dne 20. februarja 1943 porabili 225 španskih jezdecev. S tem so okupirano mesto razdelili na tri cone: notranja cona (Gosposvetska-Prešernova-Erjavčeva-Trubarjeva-Kopitarjeva), cona II (Ljubljana brez Viča, Šiške in Most) in cona III (Vič, Šiška, Moste).

ČAS NEMŠKE OKUPACIJE

Nemci so Ljubljano zasedli septembra 1943, po kapitulaciji Italije. Slovenski domobranci so po ustanovitvi Slovenske domobranske legije oziroma Slovenskega domobranstva prevzeli garnizion obrambnega pasu, za neposredno obrambo pa so določili 11., 13., 15., 19. in 111. četo.

Umik nemških oboroženih sil in Slovenskega domobranstva se je iz Ljubljane pričel 8. maja 1945. Že naslednji dan so partizanske izvidnice 11. in 14. brigade 29. hercegovske divizije dosegle Karlovški most, in še istega dne vstopile v Ljubljano. 11. in 14. hercegovska brigada je bila naslednji dan že v Medvodah, 13. brigada iste divizije pa je prišla v Šentvid.

Ljubljano so dokončno odprli in omogočili neomejen prehod 26. maja, na dan, ko je v Ljubljano prišel Josip Broz Tito.

VZPOSTAVITEV POTI SPOMINA IN TOVARIŠTVA

Maja 1945 je bil uničen skoraj celoten obrambni sistem, ostalo je le nekaj posameznih bunkerjev po mestu. Tako so leta 1953 na Dunajski cesti postavili prvi spomenik. Prvi spominski pohod Ob žici okupirane Ljubljane je potekal leta 1957, ki pa je danes tradicionalna prireditev. Nekaj let pozneje, leta 1961, so postavili prve oznake – 102 spominska kamna in 6 spomenikov. Arhitekt Vlasto Kopač je narisal osnovne načrte za kamnite pile s simbolno vrezavno linijo bodeče žice. Leta 1972 so Franci Kastelic, Mitja Omersa, Jože Štok, študentje arhitekture, predstavili zasnovo za Pot spominov in tovarištva v dolžini 34 kilometrov in štiri metre široko pešpot. Leta 1974 so odobrili gradnjo, a so s pričetkom začeli šele leta 1978 in pot končali v času osmih let. Ob poti je posajenih več kot 5000 lip, brez, javorjev, platan in vrb. Janez Koželj je s sodelavci zasnoval še posebni sistem označevanja za označitev poti in dostopov.