26. aprila 1923 je med rudarji in Trboveljsko premogokopno družbo potekalo pogajanje za izboljšanje življenjskih razmer, na koncu ni bilo uspeha. Svoje nezadovoljstvo so tako pokazali v stavki, ki se prične 20. julija 1923 v Hrastniku, naslednji dan se razširi še v Trbovlje in Zagorje. Stavka je trajala vse do 17. septembra 1923, katero so vodili sami komunisti. Shodi so bili takrat prepovedani, tako je stavkovni odbor na stavkajoče želel vplivati z ilegalnimi letaki. V času stavke je prišlo tudi do poskusa atentata na direktorja hrastniškega rudnika, Drolca. Nastavljena je bila bomba, a je Drolc ostal nepoškodovan. Po koncu 2. svetovne vojne leta 1945 so odkrili kdo je nastavil bombo, Avgust Coklin, ki je bil zaposlen pri rudniku Hrastnik. Bombe so bile namenjene tudi direktorjema rudnika Trbovlje in Zagorje.

S stavko niso bili zadovoljni ne socialdemokrati, na skupina nacionalistov in klerikalcev, a so stavkali zaradi solidarnosti. Zaradi neenotnosti stavke in javnega nasprotovanja vseh meščanskih strank, kljub prizadevanju komunistov, da bi stavko uspešno zaključili, se je vse skupaj začelo krhati. Po 59 dneh je združena reakcija dosegla zlom stavke, k čemur je pripomogla lakota v družinah stavkajočih rudarjev. Aretirali so najvidnejše revolucionarje, med njimi vse zaupnike, ki so po stavki odšli v tujino. To je za delavsko gibanje, predvsem v Hrastniku, predstavljajo hud udarec. Tako je doma ostala samo še revolucionarna mladina, katera je nadaljevala razredni politični boj in se združevala v okviru društva Vesna.

Sredi leta 1924 so bile vse delavsko napredne organizacije razpuščene, komunisti so hoteli ustanoviti druge (Neodvisna delavska stranka), saj so se zavedali, da bi bilo brez legalnih organizacij množično gibanje onemogočeno. 22. marca 1925 je bila na kongresu v Celju ustanovljena Zveza rudarjev Jugoslavije, da bi dosegli večjo solidarnost in moč v boju za pravice rudarjev.

Poglejte še druge pretekle dogodke!