Miroslav Vilhar je bil slovenski skladatelj, pesnik, dramatik, časnikar in politik, ki se je rodil 7. septembra 1818 v Zgornji Planini pri Rakeku, umrl je 6. avgusta 1871 na gradu Kalec. Njegovo prvotno ime, vpisano v matični knjigi, je bilo Freidrich Karl Wilicher, a je ime kasneje poslovenil.
Šolanje je pričel v Postojni, kjer je zaključil osnovno šolo in nadaljeval z obiskom gimnazije v Št. Pavlu na Koroškem. Po diplomi se vpiše na pravo v Gradcu, kasneje pa na Dunaj. V času bivanja v Gradcu je bil Miroslav glasbeno in pesniško aktiven, vendar je pisal v nemškem jeziku. Prva dela je izdal leta 1842 v nemškem jeziku, posvetil jih je graškim pravnikom. Leto kasneje, 1843, se vrne v domači kraj, kjer se poroči z Jožefo Dejakovo in Senožeč. Živela sta na Kalcu in imela devet otrok: Evgen, Alfonz, Jožefa, Friderika, Karolina, Franca, Serafina, Julija, Viljemina in Ivana.
V tem času je spoznal narodno zavedne prijatelje, s čimer je spoznal svojo narodnost in nalogo. Tako se prične učiti slovenskega jezika in kaj kmalu napiše svojo prvo slovensko pesem Predčutki, ki izzide v Novicah leta 1845. Sodeloval in objavljal je pri vseh vodilnih časopisih s podpisom Miroslav – Novice in Slovenski glasnik. V dopisih Iz Kalca je pisal o aktualnih dogodkih v domačih krajih. Leta 1858 je v Kalace prišel Fran Levstik, kateremu je v branje rad dajal svoje pesmi, a ni prav rad poslušal njegovih ostrih kritik.
Njegove pesmi so se pojavljale na čitalniških prireditvah, le teh se je tudi sam udeleževal, ko se je z družino leta 1861 preselil v Ljubljano zaradi šolanja otrok in njegovega političnega udejstvovanja. Za deželnega poslanca je bil izvoljen 21. marca 1861, a ni bil prav posebno nadarjen za politično življenje. Že na prvi seji, 8. aprila, se je zameril naprednjakom, ko je v pogovoru o Tomanovem predlogu o slovenščini kot debatnem jeziku podprl nemščino. Od takrat je Vilhar vedno podpiral slovensko stranko.
Z izdajanjem prvega slovenskega političnega lista Naprej prične 2. januarja 1863, za sodelavca pa je povabil Levstika, ki je postal urednik in dejanski vodja. Vilhar je bil izdajatelj in formalni urednik. List Naprej je kmalu prislužil črno piko pri avstrijskih oblasteh zaradi objave dveh člankov: Misli o sedanjih narodnih mejah (avtor je bil Pleteršnik, pomagal mu je Levstik) ter Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost (avtor je bil Levstik). Povod za drugi članek pa je bila zavrnitev prošnje županov ljubljanske okolice za slovensko uradno dopisovanje. Obenem pa sta bila članka povod za prenehanje izdajanje časopisa. Tako je zadnja številka, 78, izšla 20. septembra. Vilharja so obsodili na 6 tednov ječe na Žabjaku, med prestajanjem kazni pa je napisal številne pesmi in politične epigrame, ki so izšli v zbirki Žabjanke v Zagrebu leta 1865.
V tem letu pa se konča tudi njegovo ustvarjanje na glasbenem področju, saj se je po prestani kazni z družino vrnil na Kalec. S tem pa je bilo njegovo vseslovensko delovanje osiromašeno, a je kljub temu življenje na Kalcu oživelo. Grad postane zbirališče notranjskih rodoljubov, kjer jih je gospodar navduševal s pesmimi in napevi. V tem času je Vilhar bolj ustvarjal na leposlovnem področju, pri tem pa je pokazal svojo občutljivost na dane razmere. Hitro in pravilno je odreagiral na potrebe takratnega slovenskega kulturnega življenja. Pisal in prirejal je odrska dela. Pred smrtjo se je veliko ukvarjal s sinom Francom Serafinom, ki kasneje postane dober skladatelj. Vilhar s prijatelji 9. maja 1969 organizira tabor na Kalcu, kar je bil prvi tabor na Notranjskem. V tem času je bil Vilhar že hudo bolan, umrl je zaradi nenadne otekline 6. avgusta 1871. Pokopan je v Knežaku v grobnici Vilharjevih.
V slovenski literarni zgodovini je Vilhar največkrat omenjen kot pisec čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Ponarodele pesmi: Na jezeru, Lipa, Slovenka, Planinarica, Na goro. Tominšek v Spomenici pove, da je Levstik imel največji vpliv na Vilharjevo pesnjenje. Ko je svoje sodelovanje z Levstikom končal, je za ocenjevalca izbral zeta dr. Hinka Dolenca. Slodnjak 1968: 162: “Zaradi vsebinske in muzikalne sentimentalnosti njegove pesmi niso ustrezale niti estetski stopnji splošne slovenske slovstvene zmogljivosti, niti resničnim kulturnim potrebam“
Dela Miroslava Vilharja so bila med ljudstvom dobro sprejeta, saj je čutil, kaj ljudstvo potrebuje. To pa so preproste lirike, ki gredo hitro v uho, temačne balade, ki prikazujejo, da so možni tudi tragični konci, kratke satirične bodice, ki opisujejo aktualne politične razmere in čitalniške igre, ki so poleg smeha zbujale tudi narodno zavest.
 Poglejte še druge zgodovinske osebnosti! |