Bohinjska železnica poteka med kraji Jesenice – Nova Gorica – Trst, v času Avstro-Ogrske monarhije je bila del pomembne evropske železniške proge Praga – Jesenice – Gorica – Trst. Dolga je 144 kilometrov, od sicer 717 kilometrov dolge železniške proge. Bohinjska proga vključuje 89 kilometrov Bohinjsko (Jesenice – Gorica) in 55 kilometrov dolgo Kraško progo (Gorica – Trst). Proga je bila zgrajena med leti 1900 in 1906, okoliškim krajem pa je prinesla velik napredek. Med prvo in drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana. Po drugi svetovni vojni se je proga Praga – Trst razdrobila med več držav, zaradi česar je Bohinjska proga v veliki meri izpadla iz mednarodnega prometa. V letu 1973 parne lokomotive zamenja motorno potniški vlak z dizelsko lokomotivo. Po progi se v turistične namene še danes vozi muzejski vlak, ki spodbuja prizadevanje za vpis Bohinjske proge na Unescov seznam svetovne dediščine. Proga obsega množico predorov (Bohinjski predor meri 6327 metrov), galerij in mostov, prav to je naredi eno najbolj atraktivnih prog v Evropi. Ob predoru Bukovo je ohranjena Prezračevalna naprava iz leta 1914, ki v svojem drobovju skriva ogromen ventilator, ki je skozi obzidano železno konstrukcijo pihal zrak in odpihoval ogromne količine dima.

Pred svetovno vojno je na progi vozilo dnevno po 70 vlakov iz Prage, Münchna in Dunaja, del iz Trsta do Jesenic je vlak opravil v štirih urah. V času Soške fronte in ofenzive italijanske vojske v letu 1915 proga spremeni svoj namen. Zaradi novih razmer v Avstro-Ogrski proga preide pod kontrolo Vrhovnega vojaškega poveljstva, civilni promet pa povsem zamre. Med boji je bila večkrat prekinjena, mostove so porušile topovske granate, tudi solkanskega, njegov kamniti lok so ob umiku razstrelili avstrijski vojaki. S čimer postane promet po Bohinjski progi onemogočen.

Kasneje so Bohinjsko pot zavrle nove državne meje, južni del do sredine Bohinjskega predora je pripadal Italiji, severni del proti Jesenicam Jugoslaviji, od sredine karavanškega železniškega predora pa Avstriji. V letu 1927 obnovijo porušene dele proge, promet pa ponovno prične obratovati po letu 1930.

Tudi med drugo svetovno vojno je bila proga nenehno na udaru, konec vojne je dočakala močno porušena in poškodovana. Ob umiku so Nemci razstrelili severni portal bohinjskega predora, s tem pa onemogočili promet. Po mirovni pogodbi z Italijo, 10. februarja 1947, ki v veljavo stopi 15. septembra 1947, je večji del proge med Jesenicami in Trstom pripadal Jugoslaviji, meja je bila postavljena pri Repentaboru nad Trstom.

Po letu 1960 progo posodobijo in usposobijo za 20-tonski osni pritisk, v celoti zamenjajo zgornji ustroj železnice (tirnice, pragove, greda iz tolčenca), ojačajo in obnovijo številne mostove in predore, posodobijo telekomunikacije in signalne naprave. Parno lokomotivo na progi ukinejo leta 1974, ki jo nadomesti dizelska lokomotiva. Proga še do danes ni bila elektrificirana.

Bohinjska proga in Logarjev most pod Grahovim ob Bači je prikazana v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji, ko ga partizani minirajo. Gre za prikaz minerske akcije partizanov v drugi svetovni vojni. Sicer v resnici niso minirali tega mosta, ampak drugega nekaj metrov nižje.

Bohinjska proga je izjemna tehnična, arhitekturna in kulturno-zgodovinska dediščina svetovnega pomena. Omogoča najkrajšo in najhitrejšo povezavo med Gorenjsko in Primorsko, obenem pa je izvrstna izhodiščna točka za obisk Julijskih Alp, Bleda, Bohinja, Zgornjesavinjske doline, Baške grape, doline Soče in Goriške z brdi, Vipavske doline ter Krasa. Vožnja po progi predstavlja prav posebno doživetje zaradi neokrnjene narave, pestrosti kulturne krajine in tehnično-arhitekturnih biserov ob poti.

IMENA PROGE

• Slovensko ime za železnico je Bohinjska proga, kar se nanaša na dolino in mesto Bohinj
• Nemško ime je Wocheiner Bahn, kar je nemško ime za Bohinj. Južni del železnice, nad Novo Gorico je bil znan kot Karstbahn. Uradni naziv v času gradnje je bil Karawanken- und Wocheinerbahn, kar pomeni Karavanška proga in izvira iz kraja Jesenice. Skupaj z njo in železniško progo Tauern, tvorita nov Alpski železniški projekt.
• Italijansko ime za železnico je Transalpina oziroma železnica preko Alp, ime za železnico je v uporabi še danes, za progo med Gorico in Trstom.

Poglejte še druge zanimivosti posebnega pomena po Sloveniji!

Baška grapa
Baška grapa je 30 kilometrov dolga dolina reke Bače, ki je ujeta med Spodnje Bohinjske gore na severu ter Porezen, Kojco in Šentviško goro ter Cerljansko hribovje na jugu. Grebeni okoli Baške grape ne presegajo 2000 metrov, vendar pa je svet zelo razgiban zaradi številnih sotesk in glavne doline. [_Preberite več_]

Solkanski kamniti most
Solkanski most ima največji kamniti lok na svetu, ki predstavlja višek znanja v gradnji mostov in gradbenega inženirstva v začetku 20. Stoletja. Solkanski most je bil zgrajen kot del železniške povezave med Trstom in Dunajem. Prepoznaven je po izjemni eleganci. [_Preberite več_]

Nova gorica
Mesto Nova Gorica, tudi mesto vrtnic, je mlado mesto in po številu prebivalcev deseto največje mesto v Sloveniji. Mesto je središče mestne občine Nova Gorica, nastalo pa je po drugi svetovni vojni in že nekaj desetletij predstavlja srce sončne Goriške. Nastalo pa je kot posledica 6. pariške mirovne konference. [_Preberite več_]

Grahovo ob Bači
Grahovo ob Bači je gručasto naselje na jugovzhodnem pobočju Kotla na reko Bačo. Naselje obsega zaselke Brdo, Ravnce, Na Koncu, Postaja, Spodnje Bukovo. Naselje ima približno 200 prebivalcev. Grahovo se prvič omenja leta 1377, večkrat je bilo tudi središče občine. [_Preberite več_]

Koritnica
Koritnica je manjše naselje na desnem bregu reke Bače v občini Tolmin in eno izmed šestih naselij, ki se nahaja na dnu Baške grape. Naselje je bilo eno izmed lokacij snemanja filma Na svoji zemlji. Koritnica je bila overjena v pisnih virih v letu 1377 kot Coritinicha. [_Preberite več_]

Ribčev Laz
Ribčev laz je manjše naselje na vzhodnem delu Bohinja in predstavlja center dogajanja ter najbolj znano podobo Bohinja. Prebivalci so se prvotno ukvarjali s kmetijstvom, danes pa večinoma s turizmom. Ribčev Laz je v prvi svetovni vojni služil kot prehodni pas med bojiščem in zaledjem. [_Preberite več_]

Bohinjsko jezero
Bohinjsko jezero, biser pod Triglavom, leži v Julijskih Alpah na severozahodu države in je največje naravno stalno jezero Triglavskega narodnega parka ter obenem v Sloveniji. Jezero je tektonskega izvora, kotanjo v kateri se nahaja je preoblikoval bohinjski ledenik. [_Preberite več_]

Reka Bača
Reka Bača je manjša reka v Severno Primorski regiji, ki izvira v bližini naselja Bača pri Podbrdu. Dolga je 22 kilometrov in oblikuje 30 kilometrov dolgo dolino, imenovano Baška grapa. Reka se pri naselju Bača pri Modreju izliva v reko Idrijco in je njen zadnji desni pritok. [_Preberite več_]

Rudi Bašelj
Rudi Bašelj je bil slovenski borec NOB, miner in diverzant, ki se je rodil 18. aprila 1918 v Pušniku – Bukovski vrh, umrl je 6. decembra 1979 v Koritnici. Novembra 1943 se pridruži partizanom, ko se je po razpadu Italije vrnil iz italijanske vojske. S pridom je uporabil pridobljene minerske izkušnje. [_Preberite več_]

France Štiglič
France Štiglič je slovenski filmski režiser in scenarist, ki se je rodil 12. novembra 1919 v Kranju, umrl je 4. maja 1993 v Ljubljani. Bil je tudi NOB partizan in novinar, v Ljubljani je študiral pravo. Po vojni je bil med glavnimi organizatorji filmske proizvodnje v Sloveniji. Deloval je v političnem in kulturnem življenju. [_Read more_]

Na svoji zemlji
Film Na svoji zemlji je prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film, ki so ga prvič javno predvajali 21. novembra 1948 v Ljubljani. Film si je v času predvajanja ogledalo 400.000 gledalcev po Sloveniji. Zgodba filma govori o boju partizanov in civilnega prebivalstva na Primorskem. [_Preberite več_]