Karel Destovnik, poznan pod partizanskim imenom Kajuh, je bil slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj, ki se je rodil 19. decembra 1922 v Šoštanju, umrl je 22. februarja 1944 na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjami. Rodil se je kot nezakonski otrok materi Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine. Oče Karla je bil Jože Destovnik iz kmečko-proletarske družine. Marija in Jože se 14. avgusta 1923 v Ljubljani poročita, začasno preselita k Destovnikovim staršem v Šoštanj, kasneje pa se preselita v Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. 18. oktobra 1924 se jima rodi še sin Joži.

Karel se v osnovno šolo odpravi s petimi leti, kjer brez težav konča pet razredov ter leta 1933 opravi sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Zaradi njegovih vedno bogatejših obšolskih kulturnih in političnih dejavnosti v Celju in Šoštanju je šola zelo trpela. Njegovi literarni začetki in sodelovanja v različnih glasilih segajo v leto 1938. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi in še kje.

Kot mladi literat se je skrival pod številnimi imeni, kot so Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč. Preko kulturnega udejstvovanja se zbliža z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegovo socialno poezijo, za katero črpa navdih iz kapitalistično-nemškutarskega okolja rojstnega kraja, dobila še ljubezensko razsežnost.

Ko je zaključeval šesti razred gimnazije, pri njem na poti od Žalca do Šoštanja najdejo pismo z ilegalno vsebino, zaradi česar ga 29. aprila 1940 za vedno izključijo iz Celjske gimnazije, zaradi sodelovanje pri širjenju komunističnih idej. Kasneje se uspe vpisati v Mariborsko gimnazijo, kjer konča šesti razred ter se vpisal v sedmega, ki ga je uspešno opravljal do polletja, vse dokler ne nastopi usodno leto 1941.

Zaradi svoje napredne usmeritve je bil že davno prepoznan za državnega sovražnika, zato je bil v okviru pregona proti političnim nasprotnikom, pod krinko poziva na orožne vaje, 20. januarja 1941 poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjici v Srbiji. Taborišče kamor so poslali okoli tisoč Slovencev, Bosancev, Makedoncev, kjer je preživel štirinajst dni.

6. aprila 1941 pride do napada na Jugoslavijo, takrat se Karel s skupino isto mislečih poda v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, a je bila skupina v policijski akciji razbita. Kajuh se takrat vrne domov v Šoštanj s pljučnico in poškodbo reber. Kljub temu, da se je skrival, ga je Gestapo 28. aprila aretiral in odpeljal v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Po številnih zaslišanjih in mučenju so ga po nekaj tednih izpustili. Ker Šoštanj zanj ni bil več varen, se je odpravil v Ljubljano, kjer se priključi ilegalnemu gibanju, postane sodelavec VOS (varno-obveščevalne službe), za katero opravlja obveščevalne naloge. Obenem pa sodeluje v kulturnem življenju okupiranega mesta. Ob koncu leta 1941 spozna Silvo Ponikvar, ki postane njegova nova velika ljubezen.

V ciklu ljubezenskih pesmi (Bosa pojdiva, Samo en cvet) je združil ljubezen do domovine in do Silve, ki jih je Silvi in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih občutenih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v zapor, kamor jo je strpal italijanski okupator. Prepričan je bil, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, omisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. V tem času nastane njegova najboljša in najlepša poezija, ki so jo skrivaj prepisovali in širili po Ljubljani, po drugih okupiranih ozemljih in v partizanskih enotah ter z njo vzpodbujali boj proti okupatorju. S psevdonimom Kajuhov Tonč, ki naj bi izhajal iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju – Kajuh, tudi kanjuh, kanja, se prvič podpiše leta 1942 v Naši ženi.

Ker bivanje v Ljubljani postane prenevarno, se avgusta leta 1943 pridruži partizanom na Dolenjskem ter postane vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki pripravi številna srečanja na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Kot komunist verjame v zmago nad okupatorjem in pravičnejšo ureditev, ne nazadnje je kot eden redkih pesnikov za te ideale zastavil življenje.

V partizanskih časih napiše samo dve ali tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, vendar pa je v nemogočih razmerah 18. novembra 1943 v na pol prepereli baraki v Starih Ogencah na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka, kjer je zbranih sedemindvajset pesmi. Zbirka izide v nakladi 38 izvodov.

XIV. divizja je bila v začetku januarja leta 1944 poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da pridobi nova ozemlja, privržence in borce. Vojaški pohod XIV. divizije se zaradi nenavadno ostre zime in velike sovražnikove premoči spremeni v največjo epopejo slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Po dnevih borb in prebojev, so se 22. februarja člani kulturniške skupine XIV. divizije na smrt utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju. V tem času domačijo napade večja skupina nemških vojakov ter orožnikov, v napadu pod streli orožnika slovenske narodnosti Franceta Černeta pade tudi Karel Destovnik Kajuh. Julija leta 1953 je bil, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja.

Karel Destovnik Kajuh velja za tipičnega predstavnika slovenske književnosti prve polovice 20. stoletja, istočasno pa prebija mejo izrazito lirskih literarno-interpretativnih prvin in se močno navezuje na real-politično dogajanje v slovenskem, evropskem in svetovnem okolju 30. in 40. let 20. stoletja. Vsebinsko se v pesmih navezuje na ekspresionistično usmerjenost lirskega subjekta v notranji svet, katerega temelje predstavljajo stiske, notranja razklanost, slutnja katastrofične prihodnosti, paradoksalno povezane z mladostniškim optimizmom občutenja sedanjosti. A pri Kajuhu že v predvojnem obdobju nastaja izrazito real-politična angažirana lirika, impregnirana s pesnikovim razumevanjem socialnega realizma, slovenskega narodnostnega vprašanja ter predvsem socialno in družbeno angažirane tematike.

Z napadom na Jugoslavijo v sklopu Aprilske vojne, se Kajuh izoblikuje kot najpomembnejši slovenski predstavnik partizanske lirike, katere glavni namen je bil poziv k uporu. Njegove pesmi so imele odkrito agitacijsko in mobilizacijsko vlogo, in so uspešno prepletale tematiko boja z motivi ljubezni, družine in smrti. Pesmi pridobijo na priljubljenosti zaradi neposrednosti, melodičnosti, natančno izoblikovane retorične sheme in zaradi preprostosti. To prepletanje je zelo očitno v pesmih Pesem talcev, Materi padlega partizana, Pred smrtjo. Višek ta vsebinski kontrast doseže pri pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej.

Karel Destovnik Kajuh leta 1953 dobi red narodnega heroja, s tem postane eden 156 slovenskih prejemnikov tega reda, jugoslovanskega vojaškega odlikovanja, ki so ga podeljevali udeležencem narodnoosvobodilnega boja, ki so se junaško izkazali v boju in za herojsko držo pred razrednim sovražnikom.

Po njem v Šoštanju poimenujejo Osnovno šolo Destovnika Kajuha, Kajuhov dom, Kajuhov park in Kajuhovo ulico. Njegov spominski objekt stoji na Žlebniku pri Belih vodah, kjer je 22. februarja 1944 padel. V Ljubljani po njem poimenujejo Kajuhovo ulico in osnovno šolo, v Celju I. gimnazijo, Kajuhovo dvorano in Kajuhovo cesto. Še Kajuhova ulica v Izoli in v Beograjskem naselju Kotež, potem še ceste, ulice in trgi drugod na Slovenskem, med drugim v Mariboru, Poljčanah, Preserjah, Mozirju in drugod. Kajuhova bralna značka za učence osnovnih šol in Kajuhova nagrada.

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!

Karel Destovnik Kajuh – Slovene poem
Slovenska pesem je domovinska, socialnokritična, uporniška in obtožujoča pesem. Ugotavlja, da smo majhen narod. Vseen nas trplenje nikoli ne bo zlomilo. Slovencem dviguje samozavest, čeprav so med nami tudi hlapci, ki se niso pripravljeni boriti, ampak se vdajo. [_Read more_]