Lipicanec je član pasme konj, vzrejene v Lipici. Pasmo je leta 1580 v Habsburški monarhiji usatnovil Karel, natančneje na območju slovenskega krasa in je najstarejša kulturna pasma konj na svetu. Izoblikovali so ga s križanjem kraških, španskih in napolitanskih konj, kasneje pa še z kladrubškim in arabskim. 19. in 20. Stoletja se je pasma pričela širiti, tako ga danes redijo v več kot 20 državah po svetu. Skupno število konj te pasme pa je okoli 3000. Konj je slovenski simbol, upodobljen na slovenskem kovancu za 20 centov.

ZNAČILNOSTI PASME

Žrebci so visoki 155-158 centimetrov, kobile 153-158 centimetrov, glava je srednje velikosti, suha, zmerno konveksnega profila. Oči so velike, temne, živahnega pogleda, s srednje velikimi ušesi, velikimi nosnicami. Vrat je srednje dolžine, nastavljen visoko, konveksen in mišičast. Telo je dolgo, široko in globoko, noge so čvrste in ozke.

Lipicanec ima živahen temperament, je dober za dresuro, primeren za izvajanje elementov klasične dresure in tudi za vse oblike konjeniških udeležb pod sedlom in konjskimi vpregami. Pasma je zelo plodna, dolgo živeča in krmo dobro izkorišča.

BARVA LIPICANCA

Lipicanci nisp čisto beli konji, in z leti osivijo, nekje med pet in sedem let postanejo skoraj povsem bele barve, kar je posledica sivenja oziroma depigmentacije. Do pred 200 leti so obstajali Lipicanci tudi črne in rjave barve, z belimi lisami. Tradicialno je znano, da ima čreda Lipicancev vedno enega črnega konja.

Edvard Kocbek – Lipicanci
Edvard Kocbek je v pesmi Lipicanci na poetičen način način izrazil temeljne značilnosti plemenitega belega konja, lipicanca. Konj je nastal s križanjem kraškega konja in drugih konjskih vrst na slovenskem Krasu. Edvard Kocbek je lipicanca upsenil kot sveto žival. [_Read more_]