Anton Mahnič je bil slovenski teolog, škof, pesnik, pisatelj in kritik slovenskega kulturnega in duhovnega življenja ter urednik, ki se je rodil 14. septembra 1850 v Kobdilju, v župniji Štanjel na goriškem Krasu, umrl pa 14. decembra 1920 v Zagrebu.

Anton je gimnazijo v Gorici končal leta 1871, leta 1874 še teologijo in potem postal duhovnik. 30. avgusta 1874 sprejme mašniško posvečenje v goriški stolnici. Med oktobrom 1875 in septembrom 1891 je bil prefekt oziroma vzgojitelj, zatem ravnatelj v deškem semenišču v Gorici do leta 1895. V semenišču se je pripravljal na doktorat, obenem pa se je vpisal na dunajsko univerzo. 11. maja 1881 je na Dunaju doktoriral iz teologije. Suplent v goriškem bogoslovju postane 20. septembra 1880, profesor svetega pisma nove zaveze na blagoslovskem učiteljstvu v Gorici pa 29. julija 1881, kjer deluje vse do imenovanja za škofa.

Za škofa ga je imenoval Leon XIII leta 1896 na Krku. Posvečen je bil v goriški stolnici 3. decembra 1896. Na Krku je bil branitelj hrvaškega naroda na otoku proti italijanski okupaciji in bil zaradi tega preganjan. Pro-italijansko usmerjeni pripadniki so ga tožili celo v Vatikanu, sam je po koncu prve svetovne vojne večkrat protestiral proti italijanskim oblastem. Zaradi tega so ga za leto dni konfinirali v Italiji v Frascatiju pri Rimu, od tu se je vrnil bolan in na koncu je umrl v Zagrebu.

V mladosti je objavljal poezijo in prozo. Uredništvo škofijskega lista Folium preiodicum je prevzel novembra 1884, kjer je v latinščini pisal vzgojna pisma Paedagogica (1881 do 1889). Med drugim je nastopal tudi kot kritik že v latinskih prispevkih. V poljudni obliki je svoje misli prelil v podlistke Dvanajst večerov, kjer je razvijal zamisel katoliške estetike. V listu Rimski katolik se loti realizma, naturalizma, ateizma, panteizma in nihilizma, ki ga je prepoznal v delih Trdine, Jurčiča, Tavčarja in Levstika. Da bi svoji tezi dal težo, se je sprva lotil Prešerna, ko je odklanjal njegovo grešno ljubezen. Na podoben način je razčlenjeval tudi Gregorčiča, zlasti njegovo pesnitev Človeka nikar.

Tako je prišlo do peresne vojne, ki jo je začel Mahnič, in iz tega razloga je Ivan Tavčar leta 1891 napisal satirično utopijo 4000, s katero je sklenil osmešiti Mahničevo početje in njegov pogled na svet in življenje. Po Tavčarju je Mahnič obsojal vse, kar ni bilo v skladu s cerkvenimi dogmami, zahteval je, da vsi Slovenci kot katoliški narod uredijo narodno, politično in literarno življenje po katoliških načelih.

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!

Spomenik Antonu Mahniču
Na pročelju zakristije cerkve Sv. Danijela v Štanjelu je vzidan spomenik škofu Antonu Mahniču. Spomenik je delo Evgena Guština. Spomenik so postavili ob 150-obletnici rojstva in 80-obletnici smrti Antona Mahniča. V gravuri se nahaja napis IN CRUCE SALUS. [_Preberite več_]

Štanjel
Štanjel se nahaja na robu kraške planote, sestavljata ga stari del ali Gornja vas, ki leži na pobočju Turna in novejši del ali Dolnja vas, ki leži ob cesti Nova Gorica – Sežana. Je eno najstarejših naselij na Krasu, prepoznano po starem mestnem jedru. Ime je dobil po zavetniku cerkve, Svetem Danijelu. [_Preberite več_]