Avguštin Stegenšek je bil prvi slovenski umetnostni zgodovinar, rimskokatoliški duhovnik, teolog, filozof in konzervator. Rodil se je 7. julija 1875 v Tevčah nad Laškim, umrl pa je v Mariboru 26. marca 1920. Rodil se je družini kočarja, kasneje mlinarja in tesarja Andreja Stegenška. Po osnovni šoli svoje šolanje nadaljuje na gimnaziji Celje, med leti 1887-1888, potem se odpravi na dijaško semenišče v Mariboru, kjer je z odliko maturiral leta 1895. Zatem se vpiše na mariborsko bogoslovje in bil 25. julija 1898 posvečen v duhovnika. Za kratek čas je bil nameščen za kaplana in kateheta v Selnici ob Dravi. Kot semeniški duhovnik vstopi v III. red Sv. Frančiška 15. februarja 1899.
Na študij arheologije in umetnostne zgodovine v Rim se na pobudo škofa Napotnika odpravi oktobra 1899. V času študija je objavljal znanstvene članke v Römische Quartalschriff in Oriens Christianus, kasneje tudi v mariborskem bogoslovnem glasilu: Voditelj v bogoslovnih vedah (ustanovil ga je škof Napotnik leta 1897). Po vrnitvi v Sloveniji se zaposli na mestu suplenta za cerkveno zgodovino in patrologijo na bogoslovnem učiteljišču. 1. novembra 1907 ga imenujejo za razrednega profesorja cerkvenega prava, cerkvene zgodovine, patrologije in cerkvene umetnosti na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru.
Avguštin Stegenšek velja za pionirja raziskovanja slovenske sakralne umetnosti in umetnostne zgodovine, kot tudi začetnika naše spomeniške topografije. Zasnuje načrt za popis vseh cerkva lavantinske škofije, kar izide v topografiji Dekanija gornjegrajska (1905) in Konjiški dekaniji (1909).
Leta 1914 Stegenšek na pobudo škofa Napotnika izda prvi in edini letnik Ljubitelja krščanske umetnosti, z namenom predstaviti slovensko narodno-umetnostno bogastvo in spodbujati sodobno umetnost. Gre za pionirsko delo, ki je bilo prvo slovensko umetnostno glasilo. Avguštin je deloval tudi kot arhivar in knjižničar Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, ki je bil ustanovljen leta 1903. Leta 1904 pričnejo izdajati lasten časopis, v katerem je objavil številne prispevke. Objavljal je tudi v Kirchenschmuck, Mitteilungen der k.k. Zentralkommision in Zeitschrift für östereichische Volkskunde. Ti dve funkciji je opravljal do leta 1909.
Leta 1908 ga je centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju kot strokovnjaka umetnostne zgodovine imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem, okraji Brežice, Celje, Konjice in Slovenj Gradec.
Leta 1918 zavrne ponujeno mesto profesorja na katedri za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ker se je želel posvetiti svetopisemskim študijam. A se je kasneje sam ponudil za to mesto, ki ga ni dobil, saj je bilo že zasedeno. Avguštin je v tem času že bolehal za kostno jetiko, zaradi katere so mu 10. marca 1919 amputirali nogo, a bolezen je kljub temu napredovala. Umrl je ravno na pragu velikih političnih sprememb, 26. marca 1920 v Mariboru. Pokopan pa je bil na Pobreškem pokopališču v Mariboru.
Z zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije je dosegel vrh svojega znanstvenega dela, kar je bilo izdano v monumentalni knjigi Dekanija gornjegrajska in Konjiška dekanija. Zgodovino pobožnosti sv. križevega pota je napisal leta 1912, je plod dela in restavriranja križevega pota pri Sv. Roku v Šmarjah pri Jelšah. Leta 1913 je za dva mesca odpotoval v Jeruzalem, saj se je želel posvetiti raziskovanju topografije Jeruzalema in razlagi svetega pisma.
 Poglejte še druge zgodovinske osebnosti! |