Celjsko-avstrijska vojna, tudi celjsko-habsburška vojna, je potekala v prvi polovici 15. stoletja na širšem Slovenskem in Istri. Vojna se je bila med Celjskimi grofi in Habsburžani ter zavezniki.

Povod za vojno so bile težnje po povečanju posesti na tem območju. Prišlo je do spora med Friderikom II. Celjskim in krškim škofom Johannom Scholdermannom zaradi posestev v bližini Celja. Zaradi česar so se plemiške družine na Slovenskem razdelile na dva tabora: celjskega in avstrijskega. Ti tabori so nastali na podlagi obstoječih pogodb, sporov oziroma sporazumov.

Celjani so v prvem delu vojne zavzeli habsburška ozemlja v Posavju in na Dolenjskem, kot tudi na avstrijskem Štajerskem. Potem so leta 1440 v Hainburgu podpisali premirje. To premirje je trajalo od 23. avgusta 1440 do 1. aprila 1442. V času premirja je krški škof moral kot vojno odškodnino Celjanom izročiti naslednje gradove: Rogatec, Podčetrtek, Mokronog, Pilštanj in Bizeljsko. Tega leta je prišlo do celjsko-ogrske vojne, celjska vojska je 1. marca 1441 premagala ogrsko pri Samoborju pod Gorjanci.

Po koncu premirja so oboji, tako Celjani kot Habsburžani, zbrali nove sile in prišlo je do ponovne vojne predvsem na predelu Kranjske. Ljubljana in Novo mesto sta bila pod avstrijsko kontrolo. Obe mesti so Celjani neuspešno oblegali, predstavljali pa sta zadnji večji oviri za celjsko oblast med Dravo in Istro. 16. avgusta 1443 so v Dunajskem Novem mestu ponovno podpisali premirje, kot tudi medsebojno dedno pogodbo.

Med celjsko-avstrijsko vojno so Celjani sicer uspeli povečati svoje ozemlje, a bili neuspešni pri strateškem povezovanju teh ozemelj v celoto. Ker niso uspeli zavzeti Ljubljane in Novega mesta, je pas Celovec-Ljubljana-Novo mesto ostal v posesti Habsburžanov. Ta ozemlja so po izumrtju rodbine Celjskih grofov prevzeli Habsburžani, obenem pa so s tem pridobili nazaj ozemlja, ki so jih med vojno izgubili.

Poglejte še druge pomembne dogodke!