Edvard Kocbek je v pesmi Lipicanci na poetičen način izrazil temeljne značilnosti plemenitega belega konja, lipicanca. Konj je nastal s križanjem kraškega konja in drugih konjskih vrst na slovenskem Krasu. Pesem je po dikciji vznesena oda, v isti sapi prepojena s plemenitim humorjem. Edvard Kocbek je lipicanca upesnil kot sveto žival. Konj je najlepša sinteza narave in zgodovine sveta. Brez nacionalizma je skozi simbol lipicancev upesnil dejstvo, da Slovenci lahko preživimo le, če bomo spoštovali svojo naravo in zgodovino ter lepoto.

EDVARD KOCBEK – LIPICANCI

Časnik poroča:
lipicanci so sodelovali
pri zgodovinskem filmu.
Radio razlaga:
Milijonar je kupil lipicance,
plemenite živali so nemirne
ves čas poleta nad Atlantikom.
in učna knjiga uči:
lipicanci so hvaležni jezdni konji.
Doma so s Krasa, prožnega kopita,
gizdavega drnca, bistre čudi
in trmaste zvestobe.

In vendar ti dodajam, sinko,
da teh nemirnih živali
ni mogocč spraviti v razvidne obrazce:
dobro je, kadar sije dan,
lipicanci so črna žrebeta.
in dobro je, kadar vlada noč,
ipicanci so bele kobile,
najbolje pa je,
kadar prihaja dan iz noči,
kajti lipicanci so beločrni burkeži,
dvomi šaljivci njenega veličanstva,
slovenske zgodovine.
Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z zalimi igralkami.
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko.

Spomni se, otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina sveta
in kako različna je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji
iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,
zakaj so postali naša sveta žival,
zakaj so stopili v legendo zgodovine
in zakaj razburjajo našo prihodnost,
nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo
in postajajo zanosno sedlo našega duha.

Kar naprej sem na beločrnem konju.
mili moj sinko,
kakor poglavar beduinov
sem zrasel s svojo živaljo.
vse življenje potujem na njej,
bojujem se na konju in molim na njem,
spim na konju in sanjam na konju
in umrl bom na konju,
vse naše prerokbe sem spoznal
na skrivnostni živali,
in tudi to pesem sem doživel
na njenem drhtečem hrbtu.

Nič temnejšega ni
od jasne govorice
in nič resničnejšega ni od pesmi,
ki je razum ne more zapopasti,
junaki šepajo v svetlem soncu
in modrijani jecljajo v temi,
burkeži pa se spreminjajo v pesnike
krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
nad votlinami naše stare zemlje
in poskakujejo in trkajo,
nestrpne slovenske živali
še vedno budijo kralja Matjaža.

Kdor še ne zna zajezditi konja,
naj se cimprej nauči
ukrotiti iskro žival,
obdržati se svobodno v lahkem sedlu
in uloviti ubrano mero drnca,
predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni,
motorji radi odpovedo,
sloni preveč pojedo,
naša pot pa je dolga
in peš je predaleč.

Edvard Kocbek
Edvard Kocbek je slovenski pisatelj, pesnik in politik. Rodil se je 27. septembra 1904 v Svetem Juriju pri Ščavnici, umrl pa 3. novembra 1981 v Ljubljani. V svojem življenju je pisal poezijo, dnevniško-pripovedno prozo, filozofske, teološke in politične študije, razprave, eseje in članke. [_Read more_]

Lipicanec
Lipicanec je član pasme konj, vzrejene v Lipici. Pasmo je leta 1580 v Habsburški monarhiji usatnovil Karel, natančneje na območju slovenskega krasa in je najstarejša kulturna pasma konj na svetu. Konj je slovenski simbol, upodobljen na slovenskem kovancu za 20 centov. [_Read more_]