Fran Ramovš je bil slovenski narečjeslovec, imenoslovec in jezikoslovec, ki se je rodil 14. septembra 1890 v Ljubljani. Umrl pa je 16. septembra 1952, prav tako v Ljubljani. Ramovš je študij opravljal na Dunaju in v Gradcu. 3. decembra 1919 je na tedaj na novo ustanovljeni Univerzi v Ljubljani imel prvo predavanje o slovenščini, zaradi česar univerza današnji dan praznuje kot svoj praznik. Bil je profesor slovenskega jezika in fonetike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rektor Univerze v Ljubljani je bil med leti 1934 in 1935. Bil je tudi soustanovitelj in član SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti). Kot 4. predsednik ustanove je deloval med leti 1950 in 1952. Prešernovo nagrado je prejel leta 1950, za znanstveno in znanstveno organizacijsko delo pri Slovenskem pravopisu. Po njem so poimenovali Inštitut za slovenski jezik – Inštitut Frana Ramovša. Postal je tudi častni član Slavističnega društva Slovenije. Obenem pa je oče slovenskega skladatelja Primoža Ramovša.

Njegova dela:
Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzonantizem (1924)
Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti (1935)
Slovenski pravopis, ki ga je napisal skupaj z Antonom Breznikom (1935)
O pomembnosti nekaterih pojavov v slovenskih narečjih na Koroškem (1946)
Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936)
Morfologija slovenskega jezika (1952)

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!