France Bevk je bil slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec, urednik in politik, ki se je rodil bajtarski družini 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem. Umrl je 17. septembra 1970 v Ljubljani, pokopan je v Solkanu. Bil je najstarejši od osmih otrok vaškega čevljarja Ivana in matere Katarine. Šolal se je v ljudski šoli v Bukovem, bil krajši čas trgovski vajenec, nato pa je šolanje nadaljeval na učiteljstvu v Kopru in Gorici. Po maturi leta 1913 je nekaj časa učil v vasi Orehek pri Cerknem, leta 1916 je bil zaradi pisanja črtic s protivojno tematiko kazensko premeščen v Novake. Leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Po vojni, leta 1919, opusti učiteljski poklic in postane urednik ljubljanskega Večernega lista, kasneje še kulturne rubrike časopisa Slovenec. Proti koncu leta 1920 se iz Jugoslavije vrne na Goriško ter kljub pritiskom italijanskih oblasti sklenil ostati tam. Tudi kasneje mu svetujejo naj se izseli v Jugoslavijo, a je ostal neomajen: »Tu je moja domovina, tu imam pravico živeti! Ne pojdem nikamor. Na vse sem pripravljen.«
Med leti 1920 in 1921 je bil urednik Mladike, obenem pa se je posvetil gledališču in vodil Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža in humoristični Čuk na pal’ci. Leta 1923 postane ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa se je veliko posvečal pisanju. Zaradi satirične pesmi objavljene v Čuku na pal’ci je bil štiri mesece zaprt. Po Rapalski pogodbi je bilo za primorske Slovence težje, saj je bilo oteženo kulturno in ustvarjalno delovanje. Takrat so za Bevka sledila leta hišnih priporov, zaporov in konfinacij. V času prostosti pa je potoval in dejavno sodeloval na kongresnih kluba PEN (Slovenski center Pen, združenje pisateljev, pesnikov in publicistov). Urejal je še Naš glas, Edinost in Razglede v Trstu.
Do leta 1943 je večino časa preživel po italijanskih zaporih, še istega leta se pridruži partizanim in postane eden voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenskem primorju. Do konca vojne in po osvoboditvi je deloval v organih oblasti. Do februarja leta 1944 je bil član predsedstva SNOS (Slovensko narodnoosvobodilni svet) in izvršnega odbora OF (Osvobodilna fronta) ter predsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje. Večkratni republiški in zvezni poslanec ter bil član delegacij, kot na primer na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. Veliko časa je namenil srečevanju z mladimi bralci. Od leta 1950 je dva mandata predsedoval Društvu slovenskih pisateljev, bil tudi predsednik Ljudske prosvete, podpredsednik Slovenske matice in od leta 1953 član SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti). Po drugi svetovni vojni je še nekaj časa živel v Trstu, kasneje se preseli v Ljubljano, kjer na svoj 80. rojstni dan umre, danes je pokopan v Solkanu.
Pisati prične že zelo zgodaj, njegova dela obsegajo povesti, novele, drame, črtice, zgodovinske in sodobne romane, potopise, prevode in pesmi. V svojih delih piše o Tolminskih kmetih, ki so revni in se težko bojujejo za preživetje.
France je bil poročen, vendar z ženo ni imel otrok, je pa imel izvenzakonska otroka. Imel je dva sinova, Vasjo Ocvirk, ki je bil pisatelj, in Marjana Bevka, režiser in predsednik društva TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka).
Njegova najpomembnejša dela so Peter Klepec (1956), Grivarjevi otroci (1939), Pestrna (1939), Pastirci (1935) in Kaplan Martin Čedermac (1938).
 Poglejte še druge zgodovinske osebnosti! |
Bevkova domačija
Bevkova domačija, po domače pri Volarju, se nahaja v vasi Zakojca, natančneje v zaselku Dolnja vas, kjer je pisatelj France Bevk preživljal svoje otroštvo in rano mladost. Za obiskovalce je bila svečano odprta leta 1990, ob 100. obletnici pisateljevega rojstva, ko so v njej uredili etnološko razstavo. [_Preberite več_]
Zakojca
Zakojca je manjša vas na Primorskem, ki je sestavljena iz treh zaselkov: Dolnja vas, Srednja vas in Gornja vas. Je ena takšnih vasi, ki spada med prezrta in slabo poznana področja. Nekateri kraji so skriti med grapami, drugi ležijo visoko v gorah, tretjih sploh ni na zemljevidu. [_Preberite več_]