Josip Ogrinec je slovenski dramatik, prevajalec, pripovednik, šahist in pedagog, ki se je rodil kmečki družini 5. aprila 1844 v Podgorju v Kamniku, umrl je 13. maja 1879 v Vinkovcih na Hrvaškem. Oče, Jožef (1815-1875), je bil izobražen in podjeten posestnik pri Medvedu, ki se je uspel iz skromnih razmer povzpeti do precejšnjega blagostanja. Več let je bil tudi župan. Mati, Neža (1821-1888), je bila iz Zlatega polja. Odločna in trda ženska. Po končani osnovni šoli pri kamniških frančiškanih se Josip odpravi na gimnazijo v Ljubljani. Po končanem študiju, se na materino željo vpiše na študij bogoslovja, ki ga opusti po prvem letniku. Leta 1866 se odpravi v Zagreb na pravno akademijo, a se še istega leta odseli na Dunaj na študij naravoslovnih ved, tu ostane do leta 1870. Za nekaj časa se odpravi v Gradec, kjer se je preživljal kot privatni učitelj. Zatem za nekaj časa odide v Ljubljano. Med leti 1872 in 1873 se zaposli kot suplent na gimnaziji v Novem mestu, leta 1878 postane profesor na gimnaziji v Vinkovcih. Istega leta v Budimpešti opravi profesorski izpit iz naravoslovja kot glavni predmet ter matematiko in fiziko kot stranska predmeta. V starosti 35 let umre za srčno hibo. Josip je bil stric bratov Alojzija, Josipa in Iva Benkoviča. V Kamniku je po njem poimenovana ulica.

Josip se je ukvarjal tudi s šahom in šahovsko teorijo. V Slovenskem glasniku je leta 1868 objavil štiri šahovske probleme. Ko je glasnik konec leta prenehal izhajati, je tudi Josip nehal objavljati šahovske probleme. A kljub temu ga štejemo za prvega, ki se je na slovenskem lotil šahovske teorije.

S pisanjem prične že na ljubljanskem semenišču, ukvarjal pa se je s poezijo, pripovedno prozo in dramatiko. Opise in doživljaje iz narave je z naslovom Obrazi iz narave objavljal v Slovenskem glasniku (1868), Glasniku (1869), Besedniku (1869) in Zvonu (1870). Kasneje se posveti obrazom iz narodnega življenja, najznačilnejša sta Cunjar in Vaškega šolnika nedelja (1872). Za Slovenski narod (1876) je pisal daljše novele in povesti iz kmečkega življenja pod naslovom Čast in sramota. Z zgodovinsko snovjo pa Vojnimir ali poganstvo in kerst (1871), ki pripoveduje o slovenski zgodovini v 8. stoletju. Prevajal je še manj znana odrska dela, sam pa je napisal čitalniški igri V Ljubljano jo dajmo! (1869) in Kje je meja? (1879). Igro v Ljubljano jo dajmo! je v osmem zvezku izdala Slovenska Talija leta 1869. V svojih obrazih je z opazovanjem, posnemavnjem in opisovanjem stvarnosti kazal slovenski književnosti pot v realizem. Svoja dela je le redko podpisal, saj je raje uporabljal več psevdonimov.