Adamič-Lundrovo nabrežje je ulica v središču Ljubljane, ki poteka od Tromostovja do Zmajskega mostu. Ulica je posvečena v spomin na Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra, mlada slovenska fanta, ki sta tu umrla zaradi nemškega vojaškega nasilja 20. septembra 1908. Mestne oblasti so spomin nanju obeležile že leta 1932 in jima posvetili Adamič-Lundrovo ulico v Mostah, a so jo 20 let kasneje preimenovali v ulico Goce Delčeve, po makedonskem uporniku proti Turkom. Adamič in Lunder pa sta svoje mesto dobila tu v središču mesta, na mestu kjer se je njuna življenjska pot tragično končala. Staro ime ulice pa je bilo Nabrežje 20. septembra.

Ljubljana je bila te dni na robu tega, da se vžge ”smodnik”. 13. septembra je bilo na Ptuju zborovanje slovenske šolske Družbe Sv. Cirila in Metoda. To je bilo društvo, ki je na lastno pobudo zaradi državne in deželne brezbrižnosti postavljajo slovenske šole na ogroženih območjih. Društvo so ustanovili kot odgovor na podobno nemško društvo Deutscher Schulverein v letu 1885. To nemško društvo se je zavzemalo za nemško šolstvo v slovenskih krajih. Društvo Cirila in Metoda je vsako leto organiziralo splošni občni zbor oziroma veliko skupščino, ki je potekala 11. septembra. V nedeljo so ptujski prenapeteži organizirali demonstracije proti skupščini, tako so udeležence skupščine že na poti do Narodnega doma zmerjali, jih tolkli s palicami ter obmetavali s kamenjem, blatom in jajci. Vse skupaj se je ponovilo, ko so Slovenci zapuščali Ptuj.

Dogodek je v širši javnosti sprožil val ogorčenja, zaradi česar so v Ljubljani pripadniki liberalne stranke 18. septembra priredili shod proti nemškemu divjaštvu na Ptuju. Shoda se je udeležilo okoli deset tisoč ljudi. Po koncu shoda so govorniki prosili prisotne naj shod mirno zapustijo, a so jih že na bližnjem Vodnikovem trgu pričakali Nemci in z oken železnine nemškega trgovca Nagya na njih zlivali črnilo, podobni dogodki so se dogajali tudi v drugih predelih v okolici. Ravno to je vzpodbudilo, da je napadena množica ljudi pričela z razbijanjem šip in shod je ušel z vajeti. Množica je udrla na Tromostovje proti stavbi Kazine, sedež ljubljanskega nemštva, kjer so razbili vse šipe na stavbi. Množica je nadaljevala in enako storila s poslopjem deželne vladne in nemške Kranjske hranilnice. Številni so se spravili tudi na nemške in dvojezične trgovine, nad napise obrtnih delavnic, ustanov in trgovin in jih zmetali v Ljubljanico. Vlada je na pomoč sklicala vojaštvo 27. pešpolka, ki je uspelo vzpostaviti red šele proti jutru. Vojaštvo in policija sta stražila poslopje Kazina in druge nemške ustanove, v večernih urah pa so se po mestu razporedili pripadniki 27. pešpolka iz belgijske vojašnice, ki je domovala na Metelkovi, domobranske enote iz nekdanje vojašnice na Roški ulici, pripadnike 17. pešpolka in dragonci oziroma konjeniki.

Družina Adamičevih je stanovala v šentpetrskem predmestju, sin Ivan Adamič je takrat obiskoval četrti letnik II. državne gimnazije – Gimnazija Poljane. 20. septembra je družino obiskal znanec iz Amerike, odpravili so se na sprehod po Ljubljani, z obljubo materi, da se vrne do osme ure. Ivan se je proti domu odpravil po osmi uri, ker pa je vojaštvo zaprlo vse glavne ulice se je poskušal prebiti domov po stranskih.

Rudolf Lunder je živel na istem predelu kot Adamič, na Ulici Sv. Petra  – danes Trubarjeva ul., ki pa so jo vojaki zaprli že pri vhodu, na Prešernovem trgu, zato se je odločil narediti ovinek. Bil je tiskar in strojnik v Narodni tiskarni, ki je ravno ta dan praznovala štiridesetletnico svojega obstoja. Zato so se zbrali že zjutraj na slavnostnem zboru, kasneje pa je sledila še zabava. Po koncu se je z dekletom odpravil še v Debevčevo gostilno na Bregu, potem pa sta se odpravila proti domu. Ker pri Prešernovem spomeniku nista mogla dostopati do Ceste Sv. Petra, sta se odpravila preko frančiškanskega mostu, pri stavbi meščanske imovine Kresija zavila proti šolskemu drevoredu, ki je tekel vzporedni z Ljubljanico. Po tej poti bi prišla do Zmajskega mostu ter nazaj na Cesto Sv. Petra. A pri Kresiji sta zaslišala strele, v begu so Rudolfa zadeli od zadaj. Uspela sta se še prebiti do stopnic, ki s Pogačarjevega trga vodijo proti stolnici, kjer je Rudolf tudi obležal.

Po drugi strani pa se je do šolskega drevoreda ob Ljubljanici prebil Ivan Adamič. Bil je med tistimi, ki so bežali ob vojaških strelih. Tudi njega je krogla zadela od zadaj, kljub temu se je pobral in pot nadaljeval skozi Medarske uličice do gostilne Pri Kolovratu, ki se je nahajal na trgu Pred škofijo ali danes Ciril-Metodov trg. Pri tej škofijski palači se je zgrudil in kasneje umrl. Pred smrtjo je do njega prihitel katehet dr. Jerše in mu podelil še zadnji zakrament.

Že naslednji dan je v posebni izdaji izšel Slovenski narod, ki je podrobno opisal dogodke s prejšnje noči. Prispevek je nosil naslov Žrtve vojaške nasilnosti. 21. septembra se je javnost ovila v žalost. Isti dan se je sešel tudi občinski svet in sprejel ukrepe, da se v mestu vzpostavita red in mir. Pogreb za oba mladeniča je plačalo mesto, obenem pa darovalo tudi denar za njuna nagrobna spomenika.

V tem času so Adamiča in Lundra označili za narodna mučenika. Z zbranim denarjem so jima postavili obeležje leta 1933 na stebru oboka nad stolnico in škofijsko palačo, ki še danes priča o tem, da je Ljubljana s krvjo Adamiča in Lundra prispevala delež k tedanji narodno osvoboditvi.

Ta tragedija je na koncu le prinesla le nekaj dobrega. Od takrat so v Ljubljani nad obrtniškimi in trgovskimi lokali viseli smo slovenski napisi, nič več nemških ali dvojezičnih. Župan Ivan Hribar se je do dogodka zavzemal ravno za to, a mu ni nihče prisluhnil. Stvar se je na koncu uredila sama po sebi, a žal sta za to morale pasti nedolžne žrtve. Oblikovala se je tudi nova zavest, ki je prevevala slovensko javnost, saj je mladina obrnila hrbet Avstriji in se začela s trdo vero pripravljati na boljše čase. Adamič in Lunder pa sta postala vzornika tem znanilcem nove dobe, čeprav so svoj cilj dosegli šele deset let po njuni smrti ter skupaj z ostalimi prebivalci slovenskih krajev dočakali konec zatiralske monarhije.

Poglejte še druge zanimivosti posebnega pomena po Sloveniji!

Ljubljana
Ljubljana je glavno in največje mesto Slovenije. Je geografsko, politično, znanstveno, ekonomsko, administrativno in kulturno središče slovenskega naroda ter najpomembnejši gospodarski center. Ljubljana je bila na križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov. [_Preberite več_]