Grad Vodriž, nemško Wiederdries, je družinski grad zgrajen v gotskem slogu. Njegovi ostaniki stojijo pri naselju Vodriž v mestni občini Slovenj Gradec. Grad so postavili oglejski fevdi, vitezi Hebenstreiti, okoli leta 1300. Prva listina v kateri je grad omenjen, hkrati eden temeljnih dokumentov za informacijo o njegovi stavbni zgodovini, je z dne 5. aprila 1338. Današnje razvaline so še vedno dobro ohranjene in vredne ogleda. Grad za vse ljubitelje zgodovine in romantike predstavlja zelo zanimiv izlet v naravi, ki ga dodatno popestri krožna Zelena po z zgodbo, ki so jo pripravili v osnovni šoli Podgorje pri Slovenj Gradcu. Ob njem je postavljeno spominsko obeležje. Stoji na strmem kopastem griču, kar pa je danes zaradi poraslosti težko videti.

Grad je nekoč imel v lasti preko 111 hektarov obdelovalnih površin, od tega samo gozda 50 hektarov. Takratni lastniki, oglejski fevdi, bratje Hebenstreiti, so si grad razdelili na tri dele. Henrik je dobil zunanji stolp in tretjino dvorišča. Bertol hišo ter tretji brat Frederik nižji stolp. Henrik in njegova soproga sta z drugimi delila še pot, ki vodi do gradu skozi dvorišče. Vodo so prebivalci gradu dobivali iz cisterne, ki je stala v utrdbi. Za popravilo cisterne so skrbeli vsi. Grad Vodriž je bil tipičen predstavnik ganerbnih gradov, kar pomeni, da je bilo hkrati v posesti gradu več vitezov.

Vstop na grad je bil preko popolnoma zadelanega grajskega jarka, ki je bil zelo dobro varovan. Na severni strani gradu je bila stražarnica, na levi strani pa stavbe za služinčad. V velikem kvadratnem notranjem stolpu je bilo tesno grajsko dvorišče, levo dvonadstropni stanovanjski stolp Palas, kar pomeni glavna stanovanjska hiša. Na severni strani levo so ostanki grajske kapele. V stanovanjskih poslopjih so bili stropi leseni. Pritličje so uporabljali za klet, v nadstropjih so bile gosposke sobe. Ne daleč stran od gradu so imeli pokopališče, nekoliko nižje po poti grajski ribnik, kjer so stala tudi vešala. Leta 1766 grad pogori, ker se je kuharicam vžgala mast, medtem ko so pekle krofe.

Po bratih Hebenstreit je bil lastnik Henrik Vitanjski. Leta 1436 ga neplemiški lastniki, nečaki Henrika Evstahij Eberstreiter, Hans Winter, Viljem in njegov sin Moritz, prodajo nadvojvodi Frideriku mlajšemu. Habsburžani ga v fevd podelijo Hansu Ungnadu. Leta 1564 grad pride v roke Erazma Galla, leta 1606 Hansu Ammanu, leta 1629 Joachimu Ruessu, leta 1681 grad prevzamejo njegovi dediči in nato baroni Teuffenbachi, ki ga leta 1727 prodajo baronu Janezu Jožefu Gebelkhovnu. Leta 1784 je izpričan lastnik gospoščine Jožef Ramšek, leta 1803 J. Conrad, leta 1815 Jurij Kometer, ki je bil zadnji posestnik gradu. Vodriško posestvo na koncu pride v last rodbine Pahernik, enkrat v 18. stoletju, ki je posestvo razkosalo in razprodalo. Grad naj bi bil nekdaj tudi lovski dvor Celjskih grofov.

Še danes ostaja legenda, da so v kleteh gradu polni sodi vina in denar. Pod gradom je bil tudi skriven hodnik, katerega vhod je bil blizu kmeta Marovškega v dolini. Mimo gradu je nekoč peljala pomembna pot, ki je povezovala Slovenj Gradec s Šoštanjem, predno je bila leta 1829 zgrajena cesta skozi Hudo luknjo. V času NOB se je blizu gradu, na skrivnem mestu v gozdu nahajala tehnika Kajuh, kjer so tiskali partizansko gradivo. Danes tam stoji spominsko obeležeje. Mimo gradu poteka tudi Evropska pešpot.

Po koncu druge svetovne vojne si je zatočišče v gradu našel puščavnik Valentin Podstenšek, sin Jožeta in Jožefe Postenšek iz Razborja. V družini Razbor je bilo 12 otrok, Valentin je bil deseti otrok, ki se je rodil leta 1901. Ker v bližini domačega kraja ni bilo možnosti zaslužka, si delo poišče na Dolenjskem pri veleposestniku. Opravljal je delo lovskega in gozdnega čuvaja. Tu se zaljubi v sosedovo hčerko Anico, a je njuni zvezi močno nasprotoval njen oče.

Nekega dne sta Valentin in Anica sedela na travi, ko je njen oče izgubil razsodnost ter s puško nameril proti Valentinu, a zadel Anico, ki je umrla v njegovem naročju. V pesmarici, ki jo je izdal leta 1936 je zapisal:

Enkrat zopet tam sediva
na tratici zeleni
šepetaje govoriva,
o sreči moji, njeni.
Iz gozda se zabliska strel.
Name je bil oddan.
Je v srce Anico zadel,
v prsi nje deviške levo stran.

Po tragediji se Valentin umakne v samoto, kmalu za tem se pojavi v razvalinah gradu Vodriž. Od tistega dne dalje se je podpisoval kot Valentin Eremit. Pod tem imenom izda pesmarico z naslovom Puščavnikovi verzi, ki izide leta 1935. V pesmarici zapiše:

Zemeljskih ne iščem več dobrot,
bogastva več si ne želim,
za popravo prejšnjih zmot
v samoti zdaj se pokorim.

Po pripovedovanju starejših domačniov, so ga ljudje radi obiskovali na razvalinah, saj so mu pripisovali nadnaravno moč. Ko je prišel v dolino med domačine, so ga vedno hoteli pogostiti. A njegov odgovor je bil vedno enak: »Hvala, ne bom, sem se ravnokar koreninic najedel.«

Nekega dne, ko je bil na obisku pri kmetu Marovšku, je njegovo skromno prebivališče pogorelo. Nov dom si je tako našel v Hudi luknji. Valentin je umrl leta 1936, kar je zapisano na družinskem spomeniku na pokopališču v Razborju. Ko obiščete grad Vodriž zamižite in iz tamkajšnje tišine in miru boste morda zaslišali njegov stih:

Tu ne moti me ropot
posvetnega vrnenja,
ni nobenih tukaj zmot
zemskega življenja.
Ptičič drobnih žvrgolenje
v jutranji zbudi me zori
slajša moje mi življenje
in trpljenje v pokori.

Grad danes spada pod nepremični spomenik državnega pomena, razglašen 6. oktobra 1999. Grad Vodriž ali Puščavnikov grad je ena najmogočnejših grajskih razvalin pri nas. Ohranjenih je še dvoje stanovanjskih stolpov, stanovanjska hiša, del obzidja in kapela v nadstropju s triosminskim zaključkom.

Poglejte še druge gradove v Sloveniji!

Zelena pot z zgodbo
Zelena pot z zgodbo od Podgorja do gradu Vodriža oziroma Wiederdriesa je šolska učna pot, ki jo je vzpostavila Osnovna šola Podgorje pri Slovenj Gradcu v letu 2016. Gre za krožno pot, na poti pa se preizkusimo v matematičnih, naravoslovnih in literarnih nalogah. [_Preberite več_]

Okrožna ciklostilna tehnika Kajuh
Tehnika Kajuh je svoje ime dobila po padlem pesniku Karlu Destovniku Kajuhu. Bila je naslednica partizanske tehnike Skovik, od junija 1944 je delovala v Škalskih Cirkovcah. Služila je do 28. marca 1945, ko je na ta dan skupina pripadnikov okupatorjevih oboroženih sil po naključju odkrila objekt. [_Read more_]

Podgorje pri Slovenj Gradcu
Podgorje je manjše naselje v mestni občini Slovenj Gradec, ki je večinoma kmetijsko ter v zadnjih letih hmeljarsko usmerjeno. K naselju, ki mu domačini pravijo tudi Podgorca, spadajo še okoliški zaselki in kmetije. Skozi naselje teče reka Suhodolnica, ki priteče iz doline Suhodol. [_Preberite več_]

Milan Ciglar
Milan Ciglar je bil slovenski gozdarski inženir, naravovarstvenik in organizator popotništva, ki se je rodil 3. decembra 1923 v Zagrebu, umrl pa je 6. marca 1977 v Grintovcu. Ciglar se je specializiral za prostorsko problematiko gozdov ter varstvo narave. Bil je glavni urednik Gozdarskega vestnika. [_Preberite več_]