Tabor leži na 327 metrih nadmorske višine na južnem delu Vojščice na zahodnem delu Komenske planote sredi Krasa, kjer se nahajajo ostanki prazgodovinskega gradišča iz železne dobe, ki so arheološka dediščina. Poselitev predela sega v antiko. Na njem se danes nahaja civilno pokopališče, pokopališča kapelica, ostanki obzidja, grobnica avstro-ogrskih vojakov in prezbiterij cerkve Sv. Justina. Tu se je nekoč nahajal še stolpasti dvor. V 15. stoletju je okoli cerkve sv. Justina, podružnične cerkve Sv. Justa, nastal protiturški tabor. Cerkev je prvič omenjena v pisnih virih leta 1570. Tabor je bil zagrajen v obdobju pustošenja Turkov na Krasu. Prav ta lokacija je bila poseljena že v času antičnega Rima. V času nastanka protiturškega tabora je bila posest v fevdu rodovine Thurn, ki je bila od 14. stoletja med najpomembnejšimi ministeriali Goriških grofov. Grad so začeli graditi po letu 1483, nekako v času gradnje tabora v bližnjem Vipavskem križu. Gradnja se je zaključila okoli leta 1550, o čemer je nekoč pričala letnica, vklesana na glavnem portalu tabora.

Po končanju nevarnosti turških vpadov, v drugi polovici 16. stoletja, in po drugi Avstrijsko-Beneški vojni, med letoma 1615 in 1617, zgubi svoj strateški pomen in zaradi tega prične propadati. Možnost je, da so že takrat podrli domnevni dvor sredi tabornega kompleksa, ki na franciscejskem katastru iz leta 1826 ni označen. Tako se obzidje protiturškega tabora s štirimi okroglimi vogalnimi stolpi, ki so najverjetneje že v 18. stoletju ostali brez strehe, ohrani do prve svetovne vojne.

Prva svetovna vojna je Vojščico močno prizadela, od porušenih hiš pa do močno poškodovanega obzidja na taboru, kar je pokazala širitev pokopališča in gradnja mrliške vežice. Obenem pa so ga zelo poškodovali še domačini, saj so po vojni odnašali ruševine in jih uporabljali za obnovo porušenih domov. A je kljub temu obseg tabora še vedno jasno viden, deloma je ohranjeno južno obzidje in prezbiterij cerkve Sv. Justina. Novo cerkev Sv. Vida so med leti 1924 in 1928 zgradili na drugi lokaciji sredi vasi, od leta 1952 ima status župnijske cerkve.

Zasnova tabora je dokumentirana v mapi franciscejskega katastra iz leta 1826. Celoten kompleks je stal na vzpetini na južnem robu Dolnje Vojščice oziroma Dolnje vasi. Pozidan na trapezasti talni ploskvi in na vogalih je imel štiri okrogle stolpe. Obzidje je bilo sprva zavarovano z obrambnim jarkom, širokom okoli 14 metrov, na severni in zahodni strani. Notranjost tabora je bila z zidovi razdeljena na tri približno enako velike dele. Severozahodni del pri vhodu je v času turških vpadov služil za zaščito živine, v južnem delu je stala cerkev in v najvišjem severovzhodnem delu tabora je stal srednjeveški dvor.

Notranji arhitekturi tabora lahko danes sledimo po linijah skromno ohranjenih temeljnih zidov. A najdenih temeljev ob raziskavah niso mogli zagotovo datirati v čas tabora, 15. in 16. stoletje. Povsem mogoče je, da gre za mlajše strukture. A lega govori v prid gradišču. Obenem pa je zelo verjetno, da je izgradnja protiturškega tabora popolnoma uničila ostanke prazgodovinske naselbine na območju znotraj obzidja. Saj so sledove prazgodovinske poselitve našli le ne terasi ob vznožju južnega obzidja tabora. Od barokizirane cerkve je ostal le še več metrov visok ostanek kamnite oltarne tristrano sklenjenega prezbiterija, na katerem so vidni ostanki pilastrske členitve in venčnih zidakov iz 18. stoletja.

Na terasah tik pod obzidjem proti cerkvi Sv. Vida so našli grobe bele in črne kocke mozaika (stranica okolu 1 centimetra). Pri čiščenju po vojni, so pod fasadno steno cerkve naleteli na tlak iz kamnitih plošč nepravilnih oblik, ki jih je na zahodu zaključeval zid, a se njegova usmeritev ni skladala z orientacijo cerkve (sever-jug). Tlak ni bil v celoti očiščen (izkopan približno v velikosti 4×4 metre), najverjetneje ni bil uničen, a je bil ponovno zasut. Na južnem vogalu fasadnega zidu so našli nišo (velikosti približno 30×25 centimetrov) in v njej človeško lobanjo. Pokopališče je bilo iz obzidja leta 1857 prestavljeno.

Vrh tabora so močno preoblikovale antične in srednjeveške konstrukcije, njivske terase ter utrdbe iz prve svetovne vojne.

Poglejte še druge ostanke iz železne dobe po Slovenije!

Tloris Tabora
Tloris Tabora skupaj z obzidjem in utrdbo razdeljeno na tri dele. Severozahodni del je v času turških vpadov služil za zaščito živine, v južnem delu je stala cerkev in na severovzhodnem delu je stal srednjeveški dvor. Za ogled zemljevida v celoti kliknite na sliko na levi ali na povezavo, da ga odprete v novem oknu. [_See the map_]

Cerkev Sv. Justina
Cerkev je bila postavljena v srednjem veku, nekje v zadnji polovici 15. stoletja. Stala je na področju nekdanjega zgodovinskega gradišča iz pozne bronaste in železne dobe v vasi Vojščica. Tu je nastala protiturška utrdba Tabor, cerkev pa je bila postavljena znotraj samega obzidja. [_Preberite več_]

Cerkev Sv. Vida
Neoromanska cerkev Sv. Vida stoji v središču vasi Vojščica, ki je bila zgrajena po 1. svetovni vojni, natančneje leta 1928. Zgrajena je bila nekoliko stran od ruševin v vojni zrušene gotske cerkvice istega imena, ki je bila v času 15. stoletja tudi obdana z zidom zaradi turških vpadov. [_Preberite več_]

Grobnica avstro-ogrskih vojakov
Na vaškem civilnem pokopališču ob nekdanjem Taboru v vasi Vojščica se nahaja nekdanja grobnica avstro-ogrskih vojakov, od katere je danes ohranjen le še spomenik v obliki piramide. Gre za grobnico padlih častnikov, pripadnikov 96. pehotnega polka iz Karlovca. [_Preberite več_]

Vojščica
Vojščica je tipična kraška vas z nekaj ohranjenimi kraškimi domačijami in vodnjaki. Nahaja se jugo-vzhodno od Kostanjevice, v občini Miren-Kostanjevica, v bližini slovensko-italijanske meje. Sredi vasi se nahaja cerkev Sv. Vida, ki je bila postavljena med leti 1924 in 1928. [_Read more_]