Marčna revolucija ali revolucije leta 1848, tudi meščanske ali nacionalne revolucije oziroma pomlad narodov. Del povezanih revolucij po Evropi zaradi zahtev ljudstva po več pravicah, nekateri so zahtevali tudi oblast. Do revolucij je prišlo zaradi zahtev gospodarsko vse močnejšega meščanstva po političnih pravicah, obenem pa so številni narodi takrat oblikovali svoje nacionalne programe.
Revolucije so se pričele v Franciji, saj je še v času pred revolucijo odpor liberalcev in nacionalistov proti julijski monarhiji okrepil ravnanje francoske vlade, v notranji politiki je nasprotovala razširitvi zelo omejene volilne pravice, v zunanji politiki pa je popuščala Veliki Britaniji. Že v letu 1847 se je v Franciji razvija kampanja za razširitev volilne pravice, kar je trajalo še v začetku leta 1848. V okviru kampanje so organizirali reformistične bankete, ampak je februarja 1848 je predsednik François Guziot v Parizu prepovedal banket, kar je privedlo do demonstracij 22. februarja. Tako je prišlo do spopadov med vojsko in demonstranti ter narodno gardo. 24. februarja 1848 je kralj Ludvik Filip odstopil in pobegnil v Anglijo. Po tem je oblast prevzela začasna vlada in razglasili so republiko. Vlada je ugodila nižjim slojem in izvedla nujne reforme. V mesecu aprilu so izvedli volitve v narodno skupščino na katerih je zmagala republikanska stranka, a le-ta ni imela posluha za delavske zahteve. Temu so maja in junija v Parizu sledili nemiri.
Do revolucij pa je prišlo tudi v Habsburški monarhiji. Na Dunaju se je 13. marca 1848 pričela marčna revolucija. Čeprav je vojska demonstrante takrat prepodila, je knez Klemens Lothar Metternich odstopil. A revolucija se je hitro pričela širiti tudi po ostalih deželah v monarhiji. Na Madžarskem pride do revolucije 15. marca, v Ljubljani pa le dan kasneje, 16. marca 1848. Revolucija je zajela tudi habsburške posesti v severni Italiji. Tako sta Benetke in Milano 22. marca razglasila neodvisnost.
Revolucija je bila do sredine leta 1849 po celotni Evropi premagana. Reakcionarni politični režimi, ki so zavladali v večini evropskih držav, niso mogli odpraviti nekaterih bistvenih pridobitev revolucije. V nobeni od držav niso uspeli obnoviti fevdalnega sistema. A nacionalne in liberalne težnje so živele naprej. Poseg delavcev v politiko pa je med meščanstvom okrepil strah pred socialno revolucijo.
 Poglejte še druge pomembne dogodke! |