Matevž Ravnikar, poznan tudi pod imeni Raunicher Matteo, Matevsh Ravnikar, Matej Ravnikar in Matthseus Raunicher, je bil slovenski rimskokatoliški duhovnik in škof, ki se je rodil 20. septembra 1776 v Vačah. Umrl je 20. novembra 1845 v Trstu, takratno Avstrijsko cesarstvo.

Matevž Ravnikar se umešča v obdobje Franceta Prešerna, Ilirskih provinc, Napoleona in v čas Romantike ter narodnega prebujanja. Bil je ustanovitelj slovenske stolnice oziroma katedre za slovenski jezik na ljubljanski teološki akademiji oziroma bogoslovnici, zaradi česar je užival velik ugled. Ustanovil jo je leta 1815 s Zoisovo in Kopitarjevo pomočjo, s tem pa se je pričela organizirana skrb za slovenski jezik.

Obenem pa je bil kancler Ljubljanske centralne šole, predavatelj filozofije in Svetega pisma. Bil je tudi koprsko-tržaški škof, buditelj narodne zavesti in borec za slovenski jezik. Bil je škof, janezist, duhovnik ter nabožni pisatelj. V svojem času je napisal veliko knjig in prevodov, med njimi je najbolj znana knjiga Zgodbe Svetega pisma za mlade ljudi. Pred smrtjo je v oporoki ustanovil sklad, iz katerega se je financiralo šest štipendij za šolajočo mladino. Pri podeljevanju dveh štipendij so imeli prednost sorodniki in rojaki iz Vač.

Poimenovali so ga ”oče” oziroma reformator slovenske proze, zaradi njegove skrbnosti za slovenski jezik. S pomočjo Kopitarja je poskušal popolnoma slovenizirati osnovno in nadaljevalno šolo. Kopitar je za Ravnikarja zapisal, da je mož ”kot ga kranjska literatura ni imela”. Njegove knjige so imele tako čisto slovenščino, kot nobena druga.

Matevž Ravnikar je bil v času dela kot profesor vedno prisoten na izpitih Franceta Prešerna, na vseh opravljenih izpitih pa je tudi njegov podpis. Prešeren je vse izpite opravil z odliko. A so Ravnikarjeve slovnične stranpoti pri Prešernu izzvale odpor, zato je zapisal:
»Gorjancov naših jezik potujčvavši si kriv, de kolne kmet, molitve bravši.«

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!