Miran Jarc je slovenski pesnik, dramatik, pisatelj, prevajalec in publicist, rojen 5. julija 1900 v Črnomlju, umrl je 24. avgusta 1942 v Pugledu pri Starem Logu. Poznan je bil tudi po svojem vzdevku Janez Suhi.

Uradniška družina se je preselila v Novo mesto, kjer je Miran Jarc obiskoval gimnazijo. V času prve svetovne vojne je doživel duševni pretres, saj so njegovi sošolci, med njimi tudi njegov najboljši prijatelj Božidar Jakac, odhajali na fronto. Sam pa tega ni mogel storiti zaradi telesne šibkosti. Po končani srednji šoli se je odpravil v Zagreb na študij slavistike, francoščine in filozofije. Študij je nadaljeval v Ljubljani po odprtju ljubljanske univerze, kamor pa se je preselila njegova celotna družina. Ob smrti očeta se je družina le s težka preživljala, tako je Miran svoje prihranke prispeval v družinsko blagajno. Kmalu je študij opustil in se zaposlil na Ljubljanski kreditni banki.

V letu 1934 se je poročil s sestrično Zinko, ki mu je kmalu povila hčerko Eko, tudi Rezika. Dve leti kasneje pa še hčerko Marijo. O njiju je pisal dnevnik, v njem se dotakne aktualnih vprašanj tistega časa, o pričakovanju vojne in vojnih časih. 28. junija 1942 ga je italijanski okupator aretiral, ga določili za internacijo v koncentracijsko taborišče Gonars. Med potjo do taborišča so ga pri Verdu osvobodili partizani, tako se je pridružil partizanskemu delavskemu bataljonu in prišel v Kočevski Rog. Uporabljal je ilegalno ime Janez Suhi. Pisal je literarna in propagandna besedila, kaj kmalu pa je napredoval med člane izvršnega odbora OF in kulturne delavce. Njegovo življenje se je končalo dva meseca kasneje med roško ofenzivo.

S pisanjem je začel že ko dijak, takrat se je oklenil antropozofije – gre za nazor, da lahko človek intuitivno spoznava nadnaravne sile. Spoznal je budizem, kasneje pa se je odločil za krščanstvo. V svojem času je pisal prozo, pesmi, dramske poskuse, eseje in kritike. V slovenskem marionetnem gledališču Milana Klemenčiča je sodeloval kot igralec, avtor in violinist. Leta 1918 so v Ljubljanskem zvonu objavili njegovo prvo pesem Večerni pogovor. Leta 1920 je pripravil pesniško zbirko Skrivnostni romar, izšla pa je leta 1927 v samozaložbi z naslovom Človek in noč. Zbirka velja za eno glavnih del slovenskega ekspresionizma. Med leti 1922 in 1935 je sodeloval pri revijah in časnikih Ljubljanski zvon, Dom in svet, Mladika, Književni glasnik, Križ na gori in Mentor. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem iz različnih jezikov, pisal ocene in poročila različnih književnosti.

Po njem je poimenovana ulica v Črnomlju, Dobu in Novem mestu ter dve osnovni šoli, osnovna šola Mirana Jarca Črnomelj in osnovna šola Mirana Jarca v Ljubljani. Po njem se imenuje tudi Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan s sedežem v Domžalah in knjižnica Mirana Jarca Novo mesto.

V novomeški knjižnici so 14. aprila 1956 odkrili njegov doprsni kip, katerega avtor je bil Jakob Savinšek. Drugi doprsni kip pa so odkrili 6. februarja 2010 v osnovni šoli v Črnomlju, katerega avtor je akademski kipar Jožef Vrščaj.

V Starem Logu mu je Društvo za vzdrževanja partizanskih grobišč v Rogu postavilo spomenik v letu 2002 na pokopališču, dve leti kasneje pa še na pobudo profesorja Jožefa Škufce ter Marije in Jožeta Staniša v Starem Logu v požgani vasi Pugled. Postavili so ga na mesto, kjer naj bi Jarc ali Janez Suhi padel. Postavili so leseno tablo z napisom o njegovi smrti. V Starem Logu pa se nahaja tudi spominska plošča Miranu Jarcu, postavljeno 13. septembra 1952 s strani Društva slovenskih pisateljev, a je bila za potrebne prenove odstranjena.

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!