Simon Ogrin je bil slovenski slikar rojen 6. oktobra 1851 v Stari Vrhniki, umrl je 3. maja 1930 na Vrhniki. Rojen kot prvi otrok v osemčlanski družini krojaču Luki Ogrinu in Mariji Skubelj. Ker je kot otrok že zgodaj pričel pomagati pri kmečkih delih je bil slabo izobražen, a že zgodaj se je navduševal nad kipci v cerkvah, z željo, da bi jih tudi sam izdeloval. Pri šestnajstih se je v Ljubljani pričel učiti pri podobarju Avguštinu Götzlu, kjer je tudi stanoval. Med leti 1867 in 1870 je obiskoval nedeljsko in obrtno šolo.

Pri Janezu Wolfu se je pričel učiti leta 1872, kjer je ostal vse do leta 1875. Za tem se odpravi v Benetke na Akademijo lepih umetnosti, kjer je že prvo leto prejel pohvalo, naslednje pa prestižno nagradno za najboljšo kompozicijo s sliko Umor vojvode Galeaza Marie Sforza, slika se danes nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani. Denarno nagrado je, kljub revščini, zavrnil, obdržal pa je diplomo. Na dunajsko akademijo se odpravi leta 1878, kjer spozna frančiška Aleksandra Robleka. Dve leti kasneje zapusti akademijo in leta 1879 se vrne v rojstni kraj, kjer je ustvarjal za lokalnega mecena Frana Kotnika. Kmalu za tem odide v Italijo, kjer je odkrival umetnostne dosežke v Benetkah, Bologni, Firencah in Rimu.

Leta 1880 se vrne domov, a kmalu sprejme naročilo za poslikavo farne cerkve Sv. Štefana v Vipavi, kamor se tudi preseli. Leta 1884 se vrne na Vrhniko, se ustali ter se 9. septembra 1884 poroči z Elizabeto Tomšič, imela sta 7 otrok. V času bivanja na Vrhniki je prejel več naročil za poslikave cerkva.

Simon Ogrin pripada nazarenski smeri slikarstva, njegovi začetki segajo v leto 1876, takrat je pomagal slikarju Janezu Wolfu pri poslikavi farne cerkve Sv. Štefan v Vipavi. V času študija je slikal za Stritarjev zvon. Za prvo samostojno naročilo je slikal v kapucinski cerkvi v Vipavskem križu leta 1882. Njegova najuspešnejša poslikava se nahaja v Marijini kapeli v Škofji Loki, kjer je delal med leti 1887 in 1888. Dela med leti 1885 in 1930 je beležil sam v beležki, ki je ohranjena še danes. Od leta 1885 pa do svoje smrti je ustvaril: 30 prezbiterijev, 12 slik za cerkvene zidove, 18 križevih potov, 15 božjih grobov, 16 bander in 16 vaških kapelic.

Njegove poslikave lahko najdemo v celotni Sloveniji, kot tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Najraje je uprizarjal prizore svete Trojice in prizore z Marijo. Njegove figure, ki so sistematično razporejene, spominjajo na Wolfov slog, a so njegovi liki manjši, bolj risarski in ploskoviti, celota pa je v nasprotju z Wolfom, nemonumentalna.

Poglejte še druge zgodovinske osebnosti!