Bovško ovco so v Alpah gojili že od pradavnine. Z odbiranjem mladih živali so postopoma nastajale pasme prilagojene za določene namene. Tako so se razvile različne pasme ovac, ene so dajale mleko, druge več volne, nekatere pa veliko mesa.
Na Bovškem je bila živinoreja že od nekdaj temelj njihovega obstoja in poleg goveda so gojili tudi drobnico. Po štetju leta 1910 je bilo na tem območju 1583 glav govedi, 3351 glav koz in 7533 glav ovac. Te številke nazorno prikazujejo, da je bila ovčjereja tu pred svetovno vojno temelj gospodarstva.
Ovce so se v čredah pasle pod alpskimi vrhovi, med vsemi pa je prevladovala domača pasma, to je Bovška ovca. Ovca je srednje težka in zato primerna za pašo na strmih površinah pod alpskimi vrhovi. Ima trdne kosti, na nogah pa krempljaste parklje (kot gams in kozorog), ki ji omogočajo lažje gibanje po strmih in kamnitih površinah. In ker na težje dosegljivih mestih raste najbolj sočna gorska trava, je kakovost njenega mleka edinstvena, iz le – tega pa se pridobiva okusen bovški sir.
Danes se ovce pasejo v čredah od 5 – 10 ovac, nad gozdno mejo Kanina, Mangarta, Krna in drugih bovških vrhov. Gre za področja, katera niso primerna za pašo krav. Ovce se striže dvakrat letno, večinoma je volna bele barve. Volno so včasih prečistili in predli doma, iz nje pa pletli domače volnene izdelke.
Po prvi svetovni vojni je bila Bovška ovca resno ogrožena zaradi bojev na območju Kobarida in Bovca, a je pasma uspela preživeti in se je po koncu vojne okrepila. Tudi druga svetovna vojna ni bila prizanesljiva za to pasmo, saj je jugoslovanski režim s svojo velesrbsko politiko prikrito naročil uničenje avtohtonih pasem, trt in sadnih vrst, z namenom na tem področju izbrisati zgodovinsko in kulturno identiteto Slovencev. Žrtev tega namernega uničevanja je bila tudi bovška ovca, v 60-ih letih so v Ljubljani ”izgubili” njen arhiv, v 80-ih letih pa so povsem blokirali prodajo njenih jagnjet. Tako je bila avtohtona pasma tik pred izumrtjem.
Če ne bi prišlo do razpada Jugoslavije, bi se to vsekakor zgodilo. S pomočjo nekaterih domačinov je pasma na bovškem le uspela preživeti in bila tako v 90-ih letih vnesena v gensko banko avtohtonih slovenskih pasem. Po tem je bilo ustanovljeno tudi posebno društvo, ki skrbi za njen obstoj in razvoj.
S tem je bovška ovca postala simbol ne samo Bovške, ampak tudi simbol prastare reje mlečnih ovac v Alpah.
ZNAČILNOSTI PASME
Bovška ovca je srednje težka, tehta od 40 do 50 kilogramov, koštrun pa od 50 do 60 kilogramov. Ovca je visoka okoli 60 cm, koštruni so malce večji, in sicer do 65 cm. Večina ovac je bele barve, najdemo pa lahko tudi temnorjave, črne ali lisaste, njihova volna je groba, zaradi česar daje več mleka. So pohlevnega značaja, s prijaznim videzom in rade se družijo v trope.