Istrski gonič je bil prvič omenjen leta 1894 v knjigi H. V. Bylandta. Dve leti pozneje je istrskega goniča opisal F. B. Laska, ki je dejal, da je pasma znana po svoji neizmerni vztrajnosti in veliki strasti do lova. Prav tako pa so zelo ubogljivi in predani.

V svojem delu ”Leksikon pasjih prijateljev” iz leta 1933 je H. Zimmerman imenoval istrskega goniča z imenom kranjski gonič, ampak v Sloveniji se je še vedno uporabljalo ime istrski gonič.  Standardi za to pasmo so bili postavljeni leta 1939, a so zaradi vojne bili potrjeni šele leta 1948 na FCI srečanju na Bledu. Današnje standarde pasme je FCI sprejel leta 1973. Pod številko FCI-151B je zapisan kratkodlaki istrski gonič, pod številko FCI-152B pa resasti istrski gonič, imenovan krajše tudi resasti gonič.  Oba sta bele barve, z nekaj oranžno-rumenimi lisami.

Istrijanci so bili prvič predstavljeni evropski javnosti na razstavi, ki je bila leta 1866 organizirana na Dunaju. Predstavil jih je Karl Galle, gospodar gradu Bistra, v tistem času priznani slovenski pasji rejec in lovec. Kasneje so bili razstavljeni ob več priložnostih, in dobili tudi veliko odlikovanj.

Iz jugoslovanske rodovniške knjige iz leta 1938 je razvidno, da je bilo vpisanih 118 istrijancev, vendar samo 5 izmed teh izven Slovenije. Vendar pa je v letih po svetovni vojni njihovo število pričelo upadati. Leta 1955, na mednarodni razstavi v Ljubljani, so predstavili 59 kratkodlakih in 23 resastih istrskih goničev. V letu 1959 bilo le 15 kratkodlakih in 3 resasti, leta 1993 9 kratkodlakih in samo 2 resasta goniča. Vendar število novih legel danes prikazuje, da se je pasma končno ustalila.

Posebna skrb izhaja iz dejstva, da obstajajo tudi druge pasme, ki imajo lise v čokoladni barvi namesto oranžni, po kateri je ta pasma značilna.