Krškopoljski prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašiča. Ustvarjena je bila na (širšem) območju dolenjske, še posebej v dolinah, mogoče tudi na južnem delu štajerske. Na širšem območju dolenjske so leta 1851 prevladovali dolgi, kapouhi in po večini črni in prekasti prašiči. Nekateri med njimi s kratkimi in pokončnimi ušesi. Krškopoljskega prašiča je prvič opisal in poimenoval Rohrman leta 1899.

RAZVOJ PASME

Krškopoljska pasma prašiča je bila namerno oplemenitena s pasmami sufolk, berkšir, cornwall, wessexwessex in sattelschwein. Prišlo je tudi do nenačrtnega parjenja s padovansko oziroma laško pasmo prašiča, kot tudi s hrvaško, bosansko in srbsko (pikci, turopoljci, sremska pasma prašiča, …) ter z divjim prašičem in drugimi pasmami na tem področju. Do plemenitenja in parjenja je prišlo tudi z belimi pasmami prašičev (jorkšir, heševka, nemška oplemenjena in deželna, češka bela, holandska bela) in z belimi pasmami duroc in pletrain. Z genotipom teh pasem, je prašič izgubil svoje značilnosti, zaradi česar je bil izločen iz populacije krškopoljskega prašiča. Z izvajanjem povratnih križanj so bili nekaterih teh genotipov teh pasem vključeni v populacijo krškopoljskega prašiča. Zaradi velike populacije krškopoljskega prašiča med leti 1851 – 1970 lahko zaključimo, da je bil del tujih genov v populaciji krškopoljskega prašiča majhen in se je po letu 1970 povečeval. Uvoz pasme sattelschwein leta 2003 je zelo vplival na obstoj krškopoljskega prašiča.

Z razvojem (s plemenitenjem, vplivi okolja) se je zunanjost krškopoljskega prašiča spreminjala. Srednje dolga ozka glava z ravnim čelom, rilec je postal krajši in širši, nosni profil je postal konkaven. Koža je bila sprva tanka, manj poraščena s finimi ščetinami, ki so kasneje postale debelejše in močnejše. Barva prašiča je ostala podobna skozi celotno obdobje. Ušesa so vedno visela, vendar ni nujno, da so bile enake velikosti. Od leta 1956 do leta 2006 se je dolžina živali skrajševala, obseg, širina in višina pa so se povečali in glava se je podaljšala.

Krškopoljski prašič je po letu 1990 zaradi spoznavanja vrednosti biotske raznolikosti, pridobil na pomenu. Avtohtone pasme so postale del biotske raznolikosti. Biotska raznolikost je pridobila na znanstvenem, ekonomskem, estetskem in etičnem pomenu. Ohranitev biotske raznolikosti je postala nacionalna in kulturna obveznost posameznika, naroda in človeštva. Sistematično ohranjanje pasme se je pričelo.