Njegovo novejše ime je planinski gonič, starejše pa Koroški žigec. Nekoč je bil najbolj razširjena pasma v Sloveniji. Primeren je za lov na zajce in lisice. Pes ima značilno črno barvo, s sijajem. Na prsih in tačkah ima zarjavelo ali zažgano rjavo barvo. Lise nad obrvmi so tudi rjave barve, njegovo ”drugo oko” mu daje še posebej prisrčen izgled.

Pasma tega goniča je bila priznana leta 1939 v Ljubljani, vendar takrat pod imenom ”jugoslovanski brak”. V času srbske diktature, ki je razglasila enoten jugoslovanski narod, so vse pasme morale biti samo jugoslovanske.

Po drugi svetovni vojni je število goničev v Sloveniji pričelo upadati. Povečevalo pa se je v južnih republikah, še posebej v Srbiji. To je postopoma pripeljalo do spora med slovenskim in jugoslovanskim (srbskim) kinološkim društvom, ki so pasmo pričeli imenovati kot ”srbska” pasma. Leta 1997 je bil na sestanku mednarodnega kinološkega društva (FIC) sprejet dogovor. Slovenija je bila priznana kot država izvora te pasme, a Jugoslavija (Srbija) kot njen protektorat.

Pasma gonič je v Avstriji dokaj razširjena, nekako tako kot planinski gonič, avstrijski brandl brak. Zaradi ignorance ali napačnega mišljenja je slovenska pasma najbolj pogosto križana. Ker je Avstrija mlajša od koroške (Karantanije) lahko zaključimo, da je koroški žigec starejša pasma in da so avstrijski goniči pridobljeni iz te pasme.

Tirolski brak in švicarski gonič sta zelo podobna koroškemu žigcu in morda še več vrst pasem psov. Iz primerjave teh pasem lahko zaključimo, da so nekoč imeli skupne prednike. To je bil planinski gonič, če ga lahko tako poimenujemo. Razvoj pasme sovpada z rimskim obdobjem, če ni celo starejši.

Zaradi majhnega števila mladičev je pasma planinskega goniča danes v resni nevarnosti, da bi v Sloveniji postopoma izginila.