Pasma je bila kočno priznana leta 1948, ko je FCI zasedal na Bledu. Njegovi prvi standardi so bili leta 1955 objavljeni pod imenom ”Kraški gonič”. Leta 1955 pa so ga preimenovali v Posavski gonič. Njegovi današnji standardi so bili leta 1973 odobreni pod številko FCI-154B.

Posavec je nekoliko manjše rasti. Njegova barva je pšenično-rumena, rumena ali celo rjasta. Pes ima belo liso na prsih, sredini glave in vratu. Bele so tudi konice njegovih tac in repa. Pes je primeren za lovljenje zajcev in lisic.

Prvi posavski gonič, ki je bil vpisan v rodovniško knjigo, je bil v lasti Karla Kičerja iz Trbovelj. Iz jugoslovanske rodovniške knjige, iz leta 1938, je razvidno, da je bilo vpisanih 20 primerkov te pasme, in vsi, razen enega hrvaškega, so bili slovenski.

Po razpadu Jugoslavije, si je hrvaško kinološko društvo pričelo lastiti to pasmo.Njihov predsednik je leta 1996 preko medijev obtožil slovensko stran, da si lastijo to pasmo. Obenem pa so hrvaški pisci pričeli argumentirati o domnevnem hrvaškem poreklu posavskega goniča s trditvami, da je pes razširjen na območju Panonske nižine.

Število Posavskih goničev v Sloveniji je na zadovoljivi ravni. Leta 1993 je bilo 14 legel, ki so predstavljali 22% vseh legel pasme gonič.