Prekmurska gibanica je posebnost med sladicami in se uvršča med slovenske kulinarične specialitete. Ponaša se z evropsko zaščito zajamčene tradicionalne posebnosti. Gibanica je stara prekmurska praznična in obredna jed, ime je pa dobila po besedi guba (güba). V pokrajini ob Muri se je uveljavila že v starih časih.

Tako lastna receptura, kot tudi tehnologija izdelave vodita do svojevrstnega videza rezine, k temu pa tudi veliko prispeva zaporedje bogatih nadevov, ki s svojo barvitostjo dajejo izdelku privlačnost in mikavnost. Prekmursko gibanico odlikuje tudi bogat razpon vonjev, okusov in prijetnega zaznavanja v ustih, ki daje občutek nežnosti, sočnosti in polnosti.

ZGODOVINA

Najstarejši pisni vir, ki omenja gibanico kot posebno prekmursko jed, sega v leto 1828. Duhovnik Jožef Kosmač jo je predstavil kot obvezno sladico na poročnih slavjih, pa tudi kot jed, ki se jo lahko postreže delavcem, ki končajo delo na kakšnem velikem projektu. To pecivo v plasteh se nareže na trikotnike in se ga postavi na mizo na kupu. Vsakemu se postreže kos, ki ga ali poje takoj, ali pa odnese domov.

V etnografski študiji iz leta 1947, z naslovom “Ljudska prehrana v Prekmurju”, se je dr. Vilko Novak obsežno poglobil v prehranjevalne navade ljudi s Prekmurja in v njej omenil gibanico kot pečeno jed iz moke, prav tako pa je opisal postopek priprave le – te.

Zelo natančen recept za pripravo prekmurske gibanice sta objavila tudi Andreja Grum in Ivan Vozelj v knjigi iz leta 1964, imenovani “Slovenske narodne jedi”. Omeni jo tudi najbolj znan pisatelj iz Prekmurja, Miško Kranjec, v svojem delu “Povest o dobrih ljudeh”, ki ga je izdal leta 1972. O gibanici pravi takole:

“Treba je priznati, da napravi šele gibanica pravi praznik v hiši. Čeprav si jo revež privošči komaj enkrat na leto, je to znamenje, da ga nihče ne more preživeti, ne da bi bil vmes vsaj en praznik. Ana je medtem vzela iz peči gibanico in jo odnesla v sobo na mizo, držeč tepsijo s krpami, da se ne bi opekla. Jožef je podstavil lesen podstavek, na katerem je sicer stal vrček z vodo. Potem se je ozrl po gibanici. Ležala je pred njim pisana, rumeno bela in makova ponekod, še vsa kipeča, pomazana s smetano in potresena s sladkorjem. Pokimal je rekoč: »Dobra je. Lahko rečem, da bi se je lotil, čeprav bi ležal na smrtni postelji in dobro vedel, da mi ne more več koristiti. In še v nebesih bi žaloval po njej, če bi jo moral pustiti celo na svetu.” (Miško Kranjec, Povest o dobrih ljudeh, 1972)

V kulinaričnem smislu je bila prekmurska gibanica predstavljena že v mnogih knjigah in drugih publikacijah. Leta 2004 je Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot Ministrstvu za kmetijstvo Republike Slovenije oddalo vlogo za zaščito kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti, ki je bila potrjena in tudi objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. Z vstopom v Evropsko unijo je bila leta 2010 prekmurska gibanica zaščitena na evropski ravni kot zajamčena tradicionalna posebnost.

Poglejte še druge kulinarična dobrote!

Povejte kaj menite o tej jedi, njenem okusu – tukaj!