Samostan

Prvi znani podatki o kraju segajo v rimsko dobo, o čemer pričajo ohranjeni rimski kamni v Bistri. Prvi pravi razcvet pa je Bistra doživela kot kartuzijanski samostan. Njegovi začetki so tesno povezani s koroškim vojvodo Bernardom Spanheimskim, ki je okoli leta 1220 poklical na Kranjsko prve kartuzijanske menihe. Njegov sin Ulrik Spanheimski je kartuziji z darilno listino dokončno zagotovil obstoj. Bistra (lat. Vallis iocosa), ki je bila poleg Žič (1160), Jurkloštra (1170) in Pleterij (1407) ena izmed štirih kartuzij na slovenskem ozemlju, je višek na kulturnem in gospodarskem področju dosegla v 14. stoletju. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani pomembne in dragocene iluminirane rokopise, ki so nastali v tem samostanu. Med njimi je tudi prepis Avguštinovega dela De civitate dei iz leta 1347.

Skozi stoletja so samostansko poslopje večkrat prizadeli požari in potresi, ki so Bistro malodane uničili. Čeprav se je od izvirne srednjeveške zasnove do današnjih dni ohranil le del malega gotskega križnega hodnika iz leta 1449, je še vedno slutiti veličino starodavnega samostana.

Jedro samostana je bila značilno kartuzijanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja z malim križnim hodnikom, ob katerem so bili skupni prostori s kapiteljsko dvorano in jedilnico. Veliko površino na vzhodni strani je zavzemal veliki križni hodnik, ki je povezoval okrog njega nanizane meniške celice. Na sredini je bilo samostansko pokopališče. Cerkev, porušena leta 1808, je stala tam, kjer se danes dvorišče odpira proti parku.

Ob sedanjem baročnem prehodu na notranje dvorišče se nahaja kapela sv. Jožefa, okrašena z bogatimi štukaturami in freskami Antona Cebeja iz druge polovice 18. stoletja. V 16. stoletju so bila ob potoku dograjena gospodarska poslopja, v 17. pa so samostan predelali in mu dodali baročne arkade.

Grad

Leta 1782 je habsburški cesar Jožef II. izdal odlok o razpustitvi samostanov. Menihi so zapustili Bistro, premoženje pa je prešlo v roke verskega sklada, s katerim je upravljala država, dokler poslopja in okoliških posesti leta 1826 ni kupil trgovec in tovarnar Franc Galle. On in njegovi nasledniki so Bistri vtisnili podobo graščine, kakršno ima še danes. Po drugi svetovni vojni je bila graščina s celotno posestjo nacionalizirana. In prav v njej je muzej kmalu po ustanovitvi leta 1951 dobil svoje prostore.

Muzej

Namen ustanovitve TMS je bilo evidentiranje, zbiranje, urejanje, hranjenje, varovanje, posredovanje in zaščita tehniške dediščine, povezane z razvojem obrti in industrije na slovenskih tleh. Ob tako široko zastavljeni nalogi ter pomanjkanju razstavnih in depojskih prostorov so postopno v posameznih krajih ustanavljali posebne tehniške zbirke, ki so se z leti osamosvojile.

Prve zbirke TMS v Bistri, ki so obravnavale gozdarstvo in lovstvo, so odprle vrata javnosti leta 1953. Danes so na več kot 6000 m2 razstavnih površin na ogled stalne zbirke s področij kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, lovstva, ribištva, tekstila, tiskarstva in elektrotehnike. Poleg muzeja v Bistri se dislocirana enota nahaja še v Polhovem Gradcu, kjer je urejen Muzej pošte in telekomunikacij.

Oglejte si animirano zgodovino Bistre:

Tehniški muzej Slovenije
Tehniški muzej Slovenije se nahaja v nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Bistri pri Vrhniki, ki je od Ljubljane oddaljen le dvajset kilometrov. Obiskovalci si lahko poleg ogleda muzejskih zbirk privoščijo prijeten počitek v mirnem naravnem okolju, stran od mestnega vrveža. [_Preberite več_]