Tolminski kmečki upor se je začel 27. marca 1713 in je zadnji v vrsti velikih kmečkih uporov na Slovenskem pred reformami Marije Terezije in Jožefa II. Na Slovenskem je v 15. in 16. stoletju od kmetijstva živelo okoli 95% prebivalstva. A njihov socialni položaj je postajal vedno slabši, zaradi turških vpadov in vojn, bolezni in večanja davkov. V obdobju 250 let je prišlo do približno 140 manjših in krajevnih uporov ter do petih večjih in pomembnejših. Med pomembnejše in velike kmečke upore štejemo koroški upor leta 1478, vseslovenski upor leta 1515, hrvaško-slovenski upor leta 1573, drugi vseslovenski upor leta 1635 in tolminski upor leta 1713.

Novim državnim davkom, davek na meso in vino, so se upirali kmetje na Goriškem in delno na Kranjskem (gospostva Devin, Novi grad in Socerb). Tolminski kmetje pa so bili že dalj časa v sporu s tolminskim glavarjem grofom Jakobom Antonom Coroninijem. Tu je davke samovoljno in z uporabo nasilja pobiral tedanji goriški pisar Jakob Bandel. Bil je zelo strog, obenem pa je pobiral več kot je zahtevala država, saj je bogatel na račun kmetov. Ravno on je leta 1713 zaprl skupino Tolmincev, s čimer pa je pospešil nastanek kmečke zveze oziroma punte in povzročil pohod tolminskega in kanalskega gospostva nad Gorico, 27. marca 1713. Kmečki upor je pripravljal Ivan Miklavčič, nekateri viri navajajo, da je sodeloval tudi Ivan Gradnik s pomočniki Gregorjem Kobalom, Lovrencem Kraguljem, Martinom Munihom in Andrejem Laharnarjem. Pridružili so se jim tudi kmetje iz okolice Gorice. Ravno ta pohod je sprožil vrsto uporov, saj so upori sledili v Brdih, na Čepovanskem, upirati se začnejo tudi Brkinci, idrijski rudarji, Žirovci in kmetje v rihemberškem, štanjelskem in svetokriškem gospostvu. Do največjega spopada med oblastjo in kmeti je prišlo v Solkanu junija 1713, a je oblast upor nasilno zatrla.

POTEK UPORA

27. marca 1714 se je zbralo 500 Tolmincev za pohod na Gorico in osvoboditev zaprtih kmetov. Na pohodu na Gorico jih je v Solkanu prestregel namestnik deželnega glavarja Strassoldo s četo konjenikov ter jih na lep način želel odvrniti od njihove namere. Tolminci so želeli videti priprte rojake, nato pa so se bili pripravljeni pogajati. Ob tem jih je Stassoldo napadel, zajel še petindvajset kmetov, ostale pa razgnal. To je Bandla tako prestrašilo, da je odstopil z mesta na goriškem gradu.

Naslednji dan se kmetom pridružijo še brambovci in skupaj preženejo mušketirje. Tako so Tolminci okoli poldneva prišli na trg oboroženi z gorjačami, meči, sabljami, puškami in drugimi vrstami kmečkega orodja ter orožja. S tem so grad odrezali od orožarne na gradu in možnost obrambe, zaradi česar je prišlo do pogajanj, ki jih je vodil mestni sodnik Brunetti v imenu Strassolda. Na začetku so zahtevali izpustitev ujetih kmetov, a ob prihodu drugih kmetov so svoje zahteve še zaostrili. Zahtevali so popolno osvoboditev od davkov in razdejali Bandelovo hišo. V strahu pred novim razdejanjem jim je sodnik izročil ujetnike pod pogojem, da se vrnejo v svoj kraj. V mestu je ostalo nekaj kmetov, hkrati pa je prišlo še nekaj sto vojakov.

Dva dni kasneje, 29. marca 1713 je okoli 1000 upornikov napadlo mitnico v Kobaridu ter zahtevali pisno potrdilo o odpravi novih mitnin. V nekaj tednih so se izbruhi umirili, najverjetneje zaradi prihoda pomladi in nujnega dela na poljih. A se je upor nenapovedano razširil ob koncu aprila začetku maja s severa dežele do Tržaškega krasa. Šlo je za organizirano gibanje, organizirali pa so ga Tolminci. Sledita napada na mitnici v Kanalu in Ročinju, kot tudi napad na podružnico deželnega gozdnega mojstra. Upor se tako razširi v Brda, kjer so puntarji napadli kmetje, ker se niso želeli pridružiti uporu. Prišlo je do prvih treh smrtnih žrtev.

3. maja so v Idriji oplenili župnišče, zaradi česar so se pričeli kazati znaki uporništva med rudarji. A jih je upravitelj rudnika pomiril s tem, da jih je oprostil plačevanja davka na tobak. Uporniški kmetje so tako ustanovili kmečko zvezo in se zavezali, da se ne bodo pokorili zemljiškim gospodom. Zveza je tako pričela pobirati puntarski davek, plemičem pa pokazali, da ne bodo več plačevali stare pravde, da raje pričnejo vojno. Stassoldo je kmečko organizacijo prepovedal, a kot posledica te prepovedi se je v Braniku zbralo 3000 ljudi, kjer razglasijo svojega cesarja in glavarja.

V tržaškem mestu Devin je okoli 700 kmetov napadlo grad, so jih s topovi ustavili. Nekaj jih je ob tem napadu tudi umrlo. Upor se je s Tolminskega razširil v Kanal, Rihenberk, Štanjel, Devin, Socerb, Novi grad in na spodnji Kras. Združilo se je več kot 750 županov ali vaških sodnikov. Zaradi strahu in varovanja lastnega premoženja je plemstvo pričelo na dvor pošiljati prošnje za pomoč pri obrambi. Na povelje cesarjevega dvornega vojnega sveta so na Tolminsko šele 17. maja poslali 600 mož redne nemške pehote in 200 konjenikov.

20. maja je prihod 600 krajšnikov iz Karlovca in Senja na Goriškem napovedal še deželni vojni komisar, ki so v prvem tednu julija naprej zatrli upornike v Rihemberku. 14. julija so se pri spopadli s kmeti, kjer so bili poraženi. Poraženi kmetje se tako vrnejo na svoje domove.

PO KONCU UPORA

Ker so kmetje na koncu upor izgubili so navadni kmetje morali ponovno priseči zvestobo in se za vedno odreči uporu. Sledile so denarne kazni in odvzem pravice za volitev župana. Del puntarskih voditeljev je uspel zbežati in cesarska komisija jih je s tiralicami iskala po Goriškem in Kranjskem vse do konca septembra. Nekaterim so premoženje zaplenili že med iskanjem. Januarja 1714 so ujeli Ivana Gradnika. 150 Tolmincev so obsodili na zaporne kazni, 11 vodilnih upornikov pa so obsodili na smrt. Usmrtili so jih 20., 21. in 23. aprila 1714 na travniku v Gorici. 20. aprila usmrtijo Ivana Miklavčiča oziroma Ivana Gradnika, Gregorja Kobala, Lovrenca Kragulja in Martina Muniha. Ivana Gradnika kot poklicnega vojaka niso razčetverili. Naprej so mu odsekali roko, ga obglavili in izpostavili na mučilnem kolesu na travniku. 21. aprila so usmrtili Mihaela Baloha, Jakoba Velikonjo, Jakoba Grudna in Toneta Pavšlerja. 23. aprila usmrtijo še Mateja Podgornika, Andreja Laharnarja in Valentina Lapajno. Na Dunaju še danes hranijo dokument z informacijami o obtožbah in usmrtitvah. Do dokončne obsodbe je prišlo leta 1716, takrat se izpustili vse zaprte kmete.  Duhovniki, ki so vzpodbujali k uporu so bili izgnani s celotne Goriške.

Poglejte še druge pomembne dogodke!