Vandalska pesem (org. Versus Vandalici) je bila prva posvetna pesem v prekmurščini, »prekmurski pesemski osamelec«, slovenska pesem. Napisal jo je David Novak na pusta 16. februarja 1774. David je bil dijak evangelističnega liceja Bratislava na Ogrskem, današnja Slovaška. Vandalska pesem je bila znanilec prekmurske posvetne lirike, pol stoletja kasneje pa je resnično prekmursko posvetno liriko ustvarjal Jožef Košič.

Ime vandalici ali vandal se sklicuje na Slovence (Prekmurce). Prvo poimenovanje Prekmurskih Slovencev z besedo vandal pa sega v 16. stoletje, takrat so v Dolnji Lendavi tiskali obrednik v latinščnici – Agenda Vandalica. V nemškem jeziku se je ime Prekmurcev pisalo Wendisch in Windisch. V latinskih in znanstvenih delih so za Prekmurce uporabljali ime vandali, vandalicus.

Ko je David Novak napisal pesem je bil star 17 let, na pusta pa jo je napisal ker so takrat, in še kdaj, imeli navado, da pripravijo verzificirano besedilo. Nekoč so besedila pisali v latinskem jeziku, a v času reformacije in razsvetljenstva so pesmi pisali že v maternem jeziku. Licej v Bratislavi so obiskovali dijaki iz Madžarske, Slovaške, Nemčije, Slovenije in Hrvaške, ravno zato so pisali v svojem jeziku.

Tako so se urili v verzifikaciji, klasične latinske in sodobnejše klasicistične oblike so teoretično spoznavali pri pouku. Obenem pa so vadili javno nastopanje, skozi verzificirane predstavitve pa so spoznavali svoje sošolce.

Vandalska pesem je bila shranjena v knjižničnem arhivu skupaj s pesmijo Davidovega slovaškega sošolca Jana Podhradkska (Versus slavici).

Originalna pesem:
Poszlühne da eszi proszim vasz GOSZPODA,
ka bom vam jasz pravo od toda národa,
Steri vzimi vhi’zi pr petsi sze gloda,
ar ga mraz mentüje od vszakoga hoda.

V zimenszkom vreimeni páver szi zgutsáva,
od szvojih sztarissih on prpovidáva,
med gyesztyami szidi ne boji ga gláva
ino tak zdremlenyom on sztrahe odáva.

Tak pravi meo szem jasz jedrnu mamitzu,
Ali mrla mi je mam za nyou Katitzu,
Vzeo szam szi sztrelitzu znyou szam bojou ftitzu,
Mama szu szküali prav dobru ‘zupitzu.

Nejde on vörte mi vets na njive s zpüglom,
ka bi se obratsao szvoim friskem tzügom,
liki vleti goni eden priton drügom,
tsa szarvas haj red’za ‘züle draple sztrügom.

Kae pa moj otsadelau vSzent-Gothardi,
Dare je meo pune fsze fplündre tokvardi,
Noszou je okoulik tam otetz na dardi,
Török Basse glávo novtze v Salavardi.

Te je dobre bilou na szvéti ‘ziveti,
Mogou jete tslovik dosta pénesz meti,
Nei je meo nevouli ni vzimi ni vleti,
Vbibor, vbarsonszki gvant mogoú je odeti.

Meo je moj sztari ded prav tütsnoga brava,
Tak je biu veliki, kako divgya krava,
Seszt tzentov je vagao meo je gyetra zdrava,
Dosta bilou dobra ali zima prava.

I zdaj tak delámo, pri ogni szidimo,
K fassanki szprávlati tüdi sze hitimo,
Dosta gostüvanyau rediti vidimo
I tak tzélo zimo veszelo dr’zimo.

_________________________

Prevod v sodobnejši slovenski jezik:
Prisluhnite semle, prosim vas, gospoda,
kaj vam bom jaz pravil od tega naroda,
ki v zimi v hishi pri pechi se stiska,
ker ga mraz reshuje vsakega pohoda.

V zimskem chasu se kmet pogovarja,
o svojih prednikih pripoveduje,
pri odprtini pechi sedi, ne boli ga glava,
in tako z dremanjem se po srakah zgleduje.

Tako pravi: imel sem jaz pridno mamico,
a je umrla, namesto nje imam Katico,
vzel sem si pushchico, z njo sem ubil ptico,
mama so skuhali prav dobro juhico.

Ne gre on, verjemite mi, vech na njive s plugom,
da bi se obrachal s svojo hitro vprego
kot poleti, ko goni enega (vola) ob drugem,
»cha, Sarvash, hajs, Redzha!« ju z ostnom drega.

Kaj je pa moj oche delal v Sent Gothardu,
ko je imel vse polno blaga v hlamudrachah;
nosil je naokoli moj oche na sulici
turshkega pashe glavo, novce pa v turshkih hlachah.

Tedaj je dobro bilo na svetu zhiveti,
mogel je chlovek veliko denarja imeti,
ni imel tezhav ne pozimi ne poleti,
v shkrlat, v zhametno obleko se je mogel odeti.

Imel je moj stari ded prav debelega prashicha,
tako je bil velik, kakor divja krava,
shest stotov je tehtal, imel je jetra zdrava,
veliko je bilo dobrega, a zima prava.

Spet zdaj tako delamo, pri ognju sedimo,
s pripravami za pusta tudi hitimo,
dosti zhenitovanj delati vidimo,
in tako celo zimo veselo zdrzhimo.

Gre za osem kitično pesem, vsaka pa ima štiri vrstice. V pesmi je David upesnil mirno življenje svoje podeželske skupnosti v zimskem času. V pesniško pripoved je vtkal podobo kmeta, ki si zimski čas krajša s pripovedovanjem zgodb o starih časih in njihovih prednikih. Napiše tudi nekaj zgodovinskih in etnografskih izpiskov (monošterska bitka – leta 1664 je krščanska vojska pri Monoštru premagala Osmane, ki so razdrli tudi Slovensko okroglino (gre za slovensko govoreče območje Železne in Zalske župnije v Kraljevini Ogrski – Prekmurje in Porabje)).

Vse omenjene motive je povezal z žanrsko značilnim izpostavljanjem prednosti kmečkega življenja in opevanja mirnega in brezskrbnega vaškega življenja po klasicističnih vzorcih grške in latinske arkadijske in bukolične poezije. Rokokojska pesem je nastala v duhu poznega Baroka, v njej se je mladi dijak David opiral na panonsko verzifikacijsko izročilo. V tem modnem pesniškem obrazcu je izrazil tudi delček življenja svoje skupnosti v Slovenski okroglini.

Poglejte še druge pomembne dogodke!