Zgodovina Slovenije je zgodovina vseh ljudi na področju današnje Republike Slovenije in njene tesne okolice od prazgodovine do danes. Ime v pomenu Slovenija, enako kot današnje, se pojavi šele v letu 1934 v knjigi ruskega zgodovinarja Jurija Venelina: Starodavni in današnji Slovenci. Pojavi se tudi deset let kasneje v pesmi Koseskega, ko se Slovenija kot politična enota konstituira prvič po letu 1945. Kot samostojna država pa leta 1991.
PRAZGODOVINA
Najstarejši dokaz življenja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz jame v Lozu pri Orehku, stari približno 250.000 let. Najbolj pomembno odkritje iz würmske ledene dobe, ko so slovensko ozemlje poseljevali neandertalci, je piščal iz Divje babe v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni in bakreni dobi so bili prebivalci že v stiku z živinorejo in kmetijstvom. Na prehodu iz bakrene v železno dobo je obstajala kultura žarnih pogrebov. Za Halštatsko dobo so bila značilna utrjena naselja na vzpetinah poimenovana gradišča, lepo oblikovani železni predmeti (situle) in orožje (most na reki Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Prebivalci niso etnično prepoznavni.
KELTI IN RIMLJANI
V 4. in 3. stoletju pred našim štetjem je bilo današnje ozemlje Slovenije naseljevala plemena Keltov, ki so ustanovila prvo državno tvorbo imenovano Noriško kraljestvo. Veliko današnjih mest (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava) je dobilo ime iz takratnega časa. Vdori Rimljanov na današnje ozemlje Slovenije so se pričeli po ustanovitvi Akvileje (181 p.n.š.). V drugi polovici 2. stoletja so Rimljani v Istrskih vojnah zasedli Histre, Tavrsike (129 p.n.š) in Karne (115 p.n.š.). Nato so v letih 34-33 p.n.š. svojo mejo premaknili vse do Donave in okoli leta 10 p.n.š. mirno prevzeli še Noriško kraljestvo. Zavzeta ozemlja so bila vključena v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija skupaj z Istro je spadala pod 10. regijo Italije, vzhodni del skupaj z Dolenjsko pa pod provinco Panonija. V sredini 1. stoletja sta Alpsko ozemlje in Panonija bili priključeni provinci Norik.
V tem času so pričela nastajati mesta (Emona – Ljubljana, Celeia – Celje, Poetovia – Ptuj), ki so bila poseljena s priseljenci iz Italije in poromanjenimi staroselci. Zgradili so cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetovia-Carnutum (Petronell ob Donavi).
Prve krščansko organizirane cerkve so bile ustanovljene ob koncu 3. stoletja. Prve škofije so nastale v 4., 5. in 6. stoletju in so pripadale pod oblast metropolije v Akvileji.
V 3. stoletju je na robu Krasa nastal utrdbeni sistem Claustra Luliarium za potrebe obrambe italijanske meje. Rimljanska moč na slovenskem ozemlju je v 5. in 6. stoletju pričela upadati zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se premikala proti Italiji. Zaradi vdorov se je domače prebivalstvo pričelo preseljevati iz mest v višinska zatočišča. V sredini 5. stoletja so se preko Slovenije začeli vdori Hunov v Italijo in uničevali mesta na poti. Na koncu 5. stoletja so vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo in do leta 536 je njihovo Italsko kraljestvo vključevalo Norik, Dalmacijo in Panonijo.
NASELJEVANJE SLOVANOV
Na širšem ozemlju vzhodnih Alp so se v 6. stoletju naselili Slovani. Prvo slovansko poseljevanje sega v leto 550 iz smeri današnje Moravske. Drugi val poseljevanja se je pričel po odhodu Langobardov z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo v letu 568. To neposeljeno območje so poselili Avari in Slovani.
Ozemlje, ki so ga poselili Slovani je bilo poseljeno tudi z ostankom romaniziranih staroselcev, ki so deloma ohranili Krščanstvo. Naselitev Slovanov v vzhodnem delu Alp je bilo potrjeno, v drugi polovici 6. stoletja, s propadom škofij, spremembami naselij in materialne kulture, predvsem pa zaradi uveljavitve novega, Slovanskega govora. Meja z Bavarci je bila ustanovljena na vzhodnem Tirolskem. Meja na robu Furlanske nižine in v Istri na kraškem robu z Langobardi je bila ustanovljena v 8. stoletju.
SLOVANSKI PLEMENSKI KNEŽEVINI (KARANTANIJA IN KARNIOLA)
Slovani v vzhodnih Alpah so, kot Slovani v Panoniji, bili podrejeni oblasti Avarskih kaganov. S poslabšano avarsko močjo na začetku 7. stoletja na ozemlju južne Koroške, je bila ustanovljena relativno neodvisna ”pokrajina Slovanov” (marca Vinedorume), na čelu z lastnim princem. V letu 623 so se najverjetneje združili z alpskimi Slovani pod vodstvom kralja Sama. Po padcu Samovega plemenskega združenja v letu 658, se je ”pokrajina Slovanov” s centrom na krnskem gradu severno od današnjega Klagenfurta, preimenovala v Karantanijo, z ohranjeno neodvisnostjo. Ko so Karantanci okoli leta 743 zaprosili Bavarce za pomoč pri obrambi pred Avari, so morali priznati nadvlado in v ujetništvo poslati sina princa Boruta, Gorazda in knezovega nečaka Hotimirja, ki sta bila pokristjanjena. Z vladavino princa Hotimirja v letu 751 se je pričelo pokristjanjenje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspešne upore. Po porazu Bavarskega princa Tasila III. v letu 788, je bila poleg Bavarije v Frankovsko državo Karla Velikega vključena tudi Karantanija. Ko je princ Slovanov Ljudevit Posavski v letu 819, zaradi nezadovoljstva s Frankovsko Furlansko mejo pričel z uporom, so se mu pridružili tudi Karantanci.
Po zatrtju upora v letu 828, so Franki preorganizirali svojo administracijo in slovanske kneze zamenjali s frankovskimi grofi. Od časa Karantanije pa vse do leta 1414 se je ohranil poseben obred, ustoličevanja vojvod, ki je potekal v slovanskem jeziku. Slovanska plemenska kneževina Karniola se je, na prehodu iz 8. na 9. stoletje, razvila tudi na južnem delu Karavank, na ozemlju centralne Slovenije. V letu 795 so aretirali edinega domnevnega princa Vojnomira. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, a je ohranila svojo plemensko ureditev vse do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega princa Ljudevita Posavskega spremenili v mejno grofijo.
FRANKOVSKA DRŽAVA
Po neuspešnem bolgarskem prodoru v Panonijo in njenem ponovnem zavzetju, je kralj Ludvik Nemški, okoli leta 840, podelil Panonijo v fevd beguncu z Moravske, Pribini. Pribino je v letu 847 imenoval za grofa in ozemlje spodnje Panonije je postalo njegova last. Sedež oblasti je bil na Blatenskem Kostelu, na ozemlju današnje Madžarske. V letu 861 je Pribino nasledil njegov sin Kocelj in se uspel iztrgati frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon Sv. Cirila in Metoda in oviral delovanje salzburških misijonarjev. Leta 876 je bil odstranjen, s čimer se je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnje-panonske slovanske kneževine.
Ozemlje je bilo ponovno vključeno v vzhodno marko. V času vladanja Arnulfa Koroškega je Koroška postala center vzhodne marke in pridobila pomembno samostojnost znotraj imperija. Na slovenskem ozemlju se je fevdalizacija krepila, a je bil proces ustavljen z vdorom Madžarov v bližini Bratislave leta 907. Tako je ozemlje Slovenije padlo pod Madžarsko oblast za približno pol stoletja. Fevdalni sistem je bil oblikovan šele po porazu Madžarov v Ausburgu leta 955 in s ponovno vključitvijo tega ozemlja pod imperij, v 10 in 11 stoletju.
SVETO RIMSKO CESARSTVO
Po novo pridobljeni samostojnosti se je spremenila upravna organizacija; temeljila je na mejnih grofijah (markah in krajinah). Cesar Oton II. je Koroški, ki je leta 976 postala vojvodina, podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko, Furlansko marko in Veronsko marko. Napol samostojna tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je okrepil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške družine, zgradili so prve gradove in uveljavil se je sistem za razdeljevanje obdelovalne zemlje. Iz tega obdobja so Brižinski spomeniki.
Iz mejnih grofij in nekaterih bližnjih ozemelj, ki so bila pod nadzorom plemiških družin, so v visokem srednjem veku na slovenskem ozemlju nastale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v Sveti rimski imperij.
PRIHOD IN UTRDITEV HABSBURŽANOV
Ko so vsi grofje Babenberga (avstrijski) in Spanheima (Kranjski in Koroški) izumrli, v letih 1243 in 1269, se je na slovenskem ozemlju uveljavil češki kralj Otokar II. Přemsyl. V letu 1260 je Štajersko iztrgal madžarskemu kralju Beilu IV. in leta 1269 okupiral Kranjsko in Koroško. Pod svojo oblastjo je že imel Avstrijo od leta 1254 in leta 1272 je postal Furlanski generalni kapitan in tako nadzoroval ozemlja od Češke do Jadranskega morja. Ampak cesar Rudolf I. Habsburški ni priznal teh pridobitev in pričel je vojno, ki se je končala s padcem Otokarja v letu 1278. Leta 1282 je Rudolf sinovoma Albrechtu in Rudolfu dal v fevd Avstrijo in Štajersko; Koroško in Kranjsko je dobila Tirolska veja goriških grofov. Ko je v letu 1335 tudi ta velika družina izumrla, so Habsburžani dobili tudi Kranjsko in Koroško, leta 1374 so podedovali Istrsko Pazinsko grofijo in Slovensko marko od druge veje goriških grofov. Na koncu so leta 1382 dobili še Trst z izhodom na Jadransko morje.
Moč Habsburžanov je bila začasno ogrožena z vzponom domačih družin – Celjskih grofov. Začelo se je v drugi tretjini 14 stoletja: v letu 1333 so podedovali po Vovbržanih, leta 1341 so pridobili naziv grofov, povezava s cesarjem Sigismundom Luksemburškim pa jim je omogočila razširitev njihovih posesti do Madžarske in Hrvaške. Sigismund je njihov naziv v letu 1436 povišal v kneze, kar jim je dovolilo razvoj posebne dežele, Celjske kneževine. Njihovo povišanje je sprožilo vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s spravo med Friderikom II. Celjskim in Friderikom III. Habsburškim. S to spravo sta družini zaključili pogodbo o dedovanju, katero so morali po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. v letu 1456 Habsburžani braniti v vojni (do leta 1460).
Ob koncu srednjega veka, v 15 in 16 stoletju, so dogajanja na tem ozemlju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo zaradi preslabe fevdalne obrambe pred Turki in uveljavitev novih, predvsem nevtralnih davkov in tlake, je tudi na slovenskem ozemlju povzročilo kmečke upore. Največji je bil leta 1515, ki je zajel skoraj celotno slovensko ozemlje. Leta 1572/73 so se v uporu združili slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se nadaljevali s krvavimi izgubami vse do prve polovice 18 stoletja.
OD REFORMACIJE DO POMLADI NARODOV
V sredini 16. stoletja se je na slovenskem ozemlju reformacija razširila v pretežno luteranske smeri. Postavila je temelje za slovenski knjižni jezik in s to ustanovitvijo oblikovala slovenske jezikovne skupnosti. Primož Trubar je v letu 1550 izdal prvo knjigo v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali približno 50 drugih knjig v slovenskem jeziku, med drugim tudi prvo slovensko slovnico, ki jo je napisal Adam Bohorič in leta 1584 Dalmatinov prevod Biblije.
V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in Katoliška cerkev zrušila protestantizem in za dolgo časa zavrla književnost v slovenskem jeziku. Kampanja razsvetljevanja civilizacije v srednji Evropi, še posebej v Habsburški monarhiji, je imela pozitiven učinek na slovensko ljudstvo. Pospešila je gospodarski razvoj in omogočila nastanek slovenskega meščanstva.
V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765 – 1790), ko je bila v Sloveniji uvedena splošna šolska obveznost in osnovna šola (1774), je s kulturno jezikovno kampanjo slovenskih izobražencev začela tvorba slovenskega jezika.
Ob koncu 18 stoletja so slovenske dežele dosegli boji Francoske revolucijske vojne. V letu 1797, ob koncu prve koalicije, so francoske sile okupirale del današnjega slovenskega ozemlja. Po podpisu campoformijskega mirovnega sporazuma je celotno slovensko etnično ozemlje prešlo pod Habsburško monarhijo, saj so Habsburžani v zameno za Lombardijo in Avstrijsko Nizozemsko dobili nekdanjo beneško Istro in Benečijo. Ampak po porazu v vojni tretje koalicije in podpisu bratislavskega mirovnega sporazuma (1805) je monarhija izgubila obe provinci, ki sta pripadli francosko-italijanskemu kraljestvu.
Po novem porazu Avstrijskega kraljestva leta 1809 je Napoleon s schönbrunskim mirovnim sporazumom od Habsburške monarhije prevzel jugo-zahodne slovenske province (do Save) in na ozemljih zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od reke Save ustanovil Ilirske province (1809 – 1813) z glavnim mestom Ljubljana. Kratka francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava (Code Napoleon) in izboljšala stanje slovenskega jezika v šolah, ampak fevdalizem ni bil odpravljen, čeprav je bilo to v načrtu.
Francoska okupacija je na skoraj polovici današnjega slovenskega ozemlja izboljšala stanje slovenskega jezika in imela tudi druge vplive; ideje francoske revolucije so pospešile nastanek zavesti o obstoju posebnega slovenskega naroda. Anton Tomaž Linhart v zgodovinopisju, Jernej Kopitar v lingvistiki in nekateri drugi, ki so prispevali k izvedbi predstavitve etnične skupnosti slovenskega naroda Kranjske, južnega dela Štajerske in Koroške ter Goriške z delom Istre in notranjosti Trsta. Toda to prepričanje je bilo značilno predvsem za del intelektualcev, med splošno populacijo je francoska okupacija ostala v spominu predvsem zaradi visokih davkov.
PREDMARČNA DOBA, MODERNIZACIJA VASI SE NADALJUJE IN ZAČETEK PRVE INDUSTRIALIZACIJE
Največji slovenski pesnik France Prešeren je prispeval k premagovanju jezikovnega regionalizma, ustanovljenega za vse slovenske združene literarne jezike in ga obvaroval pred poskusi združevanja v umetni Ilirsko-Jugoslovanski jezik.
V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848, je bil ustanovljen prvi slovenski politični program imenovan ”Združena Slovenija”, ki je zahteval združitev vseh dežel, poseljenih s slovenci, v eno deželo imenovano Slovenija.
AVSTRO-OGRSKA
V letu 1867 so slovenski namestniki že imeli večino na provincialnih volitvah na Kranjskem. Tistega leta je z delitvijo države na Madžarski in Avstrijski del nastala Avstro-Ogrska (Avstrija-Madžarska). Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v avstrijskem delu monarhije, samo Prekmurje je ostalo v madžarskem delu. Od leta 1866, po porazu v vojni z Italijo in Prusijo, je Italija dobila Benetke; beneški slovenci so tako prešli pod Italijo, kar je bilo potrjeno s formalnim plebiscitom.
Slovenska politična gibanja tistega časa so bila prvo označena kot združeni etnični boji vseh Slovencev. Kasneje so se politična razhajanja poglobila, še posebej v 80. in 90. letih 19. stoletja: to je bila doba kulturnih bojev med klerikalnimi in liberalnimi stranmi meščanskih politikov. V začetku 20. stoletja je bilo ustanovljeno socialistično politično združenje, ki so ga vodili intelektualci. Iskali so sodelavce med številnimi delavci. Še vedno lahko sledimo vplivom političnih razmerij, ki so nastala v tistem času, tudi po 100 letih, na začetku 21. stoletja.
Program Zedinjena Slovenija je ostal naslednjih 60 let, kar je rdeča nit nacionalnih političnih prizadevanj slovenskega naroda v Habsburški monarhiji. Tipično za to obdobje je, da Slovenci niso bili priznani v svetu, čeprav je veliko poznanih Slovencev doseglo svetovni vrh s svojimi deli (Stefan, Potočnik, Jakopič, Puh, Rusjan, Plemelj, Miklošič, Pregl, Vidmar, …).
PRVA SVETOVNA VOJNA
Med prvo svetovno vojno, ki je hudo ranila Slovenijo, zlasti s krvavo Soško fronto in z imperialistično politiko velesil, ki so grozile z razkrojem slovenskega ozemlja med več držav (Londonski sporazum 1915), so Slovenci poskušali urejati njihovo nacionalno pozicijo s skupno državno unijo s Hrvati in Srbi ter Habsburško monarhijo.
Prošnja, znana kot Majniška deklaracija, je bila ponujena Slovencem, Hrvatom in Srbom v Dunajskem parlamentu poleti 1917. Vladajoč krog Habsburške monarhije je prvo zavrnil ponudbo. Kasnejša prošnja vlade za fevdalizacijo monarhije (kot na primer Oktobrska manifestacija cesarja Karla) je bila zavrnjena s strani večine slovenskih politikov, ki so se že nagibali k samostojnosti. Ohranitev oblikovane države je bila najdlje branjena s strani bivšega šefa Slovenske ljudske partije in župana Kranjske province, Ivana Šusteršiča, kateri je imel vpliv in majhno število podpornikov.
ČAS MED SVETOVNIMA VOJNAMA
Po porazu Avstro-Madžarske in centralnih sil je hrvaški sabor v Zagrebu in ljudski zbor v Ljubljani 29. oktorba 1918 oznanil samostojnost in ustanovitev samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) s centrom v Zagrebu. Zaradi nevarnosti s strani Italijanov, ki je na podlagi Londonskega sporazuma iz leta 1915 okupirala Primorsko, Istro in del Dalmacije, neopredeljene meje, odsotnosti mednarodne prepoznavnosti in pritiska Srbov po združitvi v skupno državo, je 1. decembra 1918 prišlo do združitve države SHS v kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je bilo po 3. oktobru 1929 preimenovano v kraljevino Jugoslavijo.
V letu 1919 so Jugoslovanske sile okupirale Prekmurje in ga pridružile kraljestvu. Po porazu na Koroškem plebiscitu leta 1920, je južna Koroška prešla pod Avstrijo. Po podpisu Rapalske pogodbe (1920) je bila ustanovljena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo.
Del slovenskega naroda v Jugoslovanski državi, ki je imela v celoti centraliziran nadzor, ni imel nikakršne ustavne avtonomije. Vendar pa zaradi kompaktne etnične poravnave in prevlade politične partije SLS, ki je zagovarjala samostojnost, je slovenski narod živel zelo avtonomno nacionalno življenje, katerega tudi centralizirana Beogradška zakonodaja ni mogla strmoglaviti. Slovenski razvoj gospodarstva in kulture je potekal dobro. V političnem življenju, do predstavitve šesto-januarske diktature (1929), je potekal tesen boj med Slovensko ljudsko stranko in Liberalno Jugoslovansko demokratično stranko.
DRUGA SVETOVNA VOJNA
Nemčija se je pripravljala na napad Sovjetske zveze po tem, ko je Hitler poskušal trojni pakt razširiti na četvornega, ampak so navzkrižja interesov med Nemčijo in Sovjetsko zvezo to preprečila, ker sta obe imeli močna ozemeljska nagnjenja proti Bosporju in Dardanelam. Leta 1940 so se Madžarska, Bolgarija in Romunija pridružile trojnemu paktu. S tem se je močno povečal pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi ona podpisala ta sporazum, za kar si je Hitler prizadeval, s čimer je želel zaščititi južno krilo preden bi napadel Sovjetsko zvezo.
25. marca 1941 je prišlo do podpisa pogodbe med Jugoslavijo in Nemčijo, kateri je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general Dušan Simović. Regent knez Pavel je bil odstavljen in njegov naslednik je bil mladi Peter. Začasno vodstvo je prevzel general Simović. Jugoslavija ni bila več zanesljiva in 6. aprila 1941 je, po vojaškem načrtu Marita in brez vojne napovedi, Nemčija napadla Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je pričel s slavnim bombardiranjem Beograda, kjer je umrlo 20.000 ljudi. Odpor Jugoslovanske kraljeve armade je bil le simboličen, kot posledica počasne mobilizacije, tako da so vpoklicali le polovico rekrutov in tudi vojaška oprema ter Srbska doktrina z Balkanskih vojn in iz prve svetovne vojne je bila zastarela.
Zaradi tega je Nemčija prečkala Zagreb 10. aprila in prišla v Beograd 12. aprila. Italijanska vojska je pričela z napadom 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. V tistem času je Nemčija vdirala proti Ljubljani in naprej proti Kočevju, drugi del pa je vdiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vkorakala tudi v Bolgarijo in z mobiliziranimi enotami enostavno preprečila umik Jugoslovanske vojske na Solunsko fronto. Kraljevino Jugoslavijo so napadli štirje napadalci, slovensko ozemlje je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
Hrvaške oblasti so pridobile pravico vzpostavitve NDH (Neodvisna država Hrvaške), kljub temu da je bilo ozemlje še vedno pod nadzorom napadalcev. Sever NDH je bil pod nadzorom Nemcev, jug pa Italijanov. Kmalu po okupaciji je bil ustanovljen nacionalni koncil pod vodstvom Dr. Marka Natlačena, ki je želel mirno predajo orožja in predajo napadalcem, kar je vojska zavrnila. Madžarska je okupirala večino Prekmurja in Medžimurja, četrta napadalka prve kraljevine Jugoslavije, Bolgarija, je okupirala vzhodno Makedonijo. Veliki Albaniji so bili dodeljeni deli vzhodne Črne Gore in Makedonije.
Milejšo politiko so na svojem zasedenem ozemlju vodili Italijani, kar ni bilo v skladu z vojnimi dogodki, ko so poskusili z etnocidom uničiti 300.000 Slovencev, ki so ostali zunaj svoje domovine. V času okupacije je bila dovoljena dvojezičnost in italijanski jezik je bil predstavljen v šolah samo kot učni predmet, dovolili so vsa nepolitična, kulturna in športna srečanja. Nemška oblika okupacija je bila najhujša od vseh treh. Prepovedali so vse slovenske časopise, nemški jezik so uvedli kot učni predmet, odrasli so bili prisilno vpisani v Štajersko domovinsko združenje in Koroško ljudsko združenje ali v oborožene oddelke. Nemški jezik je postal uradni jezik. S silo so vzeli 600 otrok, ki so po videzu ustrezali nemškim kriterijem za arijsko raso in bili dodeljeni organizaciji Lebensborn, kjer so uvajali nacistične zakone in kasneje pričeli z vojaško mobilizacijo populacije, kar je bilo v nasprotju z mednarodnim zakonom.
26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Proti-Imperialistična fronta (ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je preimenovala v Osvobodilna fronta), ki je pričela z oboroženimi boji proti okupatorju. Konstitutivne skupine Proti-Imperialistične fronte so bile: Komunistična partija Slovenije, del krščanskih socialistov, demokratični del liberalnega gimnastičnega kluba Sokol in del kulturnikov, ki niso bili povezani. 22. junija 1941 je bil ustanovljen glavni štab partizanskih sil in istega dne je bilo ustvarjeno geslo osvobodilnega gibanja OF. Kasneje, 1. novembra 1941, so bile objavljene temeljne točke OF, izmed katerih jih je bilo 8 od 9 napisanih pod vplivom Atlantske listine. Vodilni del Osvobodilne fronte je bil podpis Dolomitske listine 1. marca 1943, ki ga je prevzela Komunistična partija Slovenije.
Leta 1943 se je na področju Kočevja pojavilo pomembno osvobojeno ozemlje, kjer je OF organizirala Kočevski zbor, na katerem so izvolili najvišje oblastnike Slovenske države, sprejeli odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolili delegacijo za II. zbor AVNOJ-a (slo: Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, cro-bih-srb-čg: Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije).
NASTANEK FEDERATIVNE JUGOSLAVIJE
Zbor delegatov Slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je odločil za priključitev Slovenije novi Jugoslaviji, ki je bila ustanovljena na zboru AVNOJ v Jajcu novembra 1943 in je bila dve leti kasneje izrečena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija, kot njen del, se je preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 so bile vse privatne aktivnosti nacionalizirane.
Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uveljavljati milejšo obliko socializma, ki je temeljil na družbeni lastnini in samoupravljanju. Mesto Trst z okolico je bil del Italije. Leta 1963 je bila FLRJ preimenovana v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), zato se je Slovenija preimenovala v Socialistično repuliko Slovenijo.
Slovensko gospodarstvo se je strmo dvigalo, še posebej v petdesetih letih, ko je bila država močno industrializirana. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, je bila Slovenija najhitreje razvijajoča se država med štirimi republikami in se je približevala tržnemu gospodarstvu. Kljub zaviralnemu gospodarstvu republik je Slovenija obdržala visok gospodarski razvoj, iz državnih povprečij boljšo kvalifikacijsko strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.
Slovenija je ustvarila 2.5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci večalo njihovo nacionalno samozavest. Ta samozavest se je dobro pokazala na gospodarskem in kulturnem področju.
SAMOSTOJNA SLOVENIJA
Po smrti predsednika Josipa Broza Tita leta 1980 so gospodarske in politične razmere postale napete in po desetih letih je to vodilo k razpadu SFRJ. Prva jasna zahteva po samostojnosti Slovenije je bila leta 1987 s strani skupine intelektualcev v 57ti številki revije Nova. Zahteva po samostojnosti in uporu proti centralizirani Jugoslaviji je sprožila aretacijo treh delavcev političnega tednika Mladina in narednika JLA (Jugoslovanska ljudska armada).
V letih 1988 in 1989 so bile ustanovljene prve opozicijsko politične partije, ki so v majski deklaraciji leta 1989 zahtevale suvereno državo Slovenskega naroda. Prve demokratične volitve v Sloveniji so bile aprila 1990, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije). 23. decembra istega leta se je na plebiscitu preko 88% volivcev odločilo za avtonomno in samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavno zakonodajo za uresničitev temeljne listine o avtonomnosti in samostojnosti Slovenije. Z Deklaracijo o samostojnosti in več zakoni je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. Naslednji dan na novo tvorjeno državo napade Jugoslovanska armada. Po 10 dnevni vojni 7. julija z Brijunsko deklaracijo sklenejo premirje. 18. julija urad SFRJ sprejme odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije in oktobra 1991 zadnji vojak JLA zapusti Slovenijo. Novembra sprejmejo novi Zakon o denacionalizaciji, vseeno pa je bila decembra sprejeta tudi nova ustava. Evropska unija prizna Republiko Slovenijo v sredini januarja 1992, OZN (organizacija združenih narodov) pa prizna Slovenijo kot njenega člana maja 1992.
SLOVENIJA V EVROPSKI UNIJI
Februarja 1999 je pričel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo. Slovenija postane članica NATA (slo: Severno atlantski pakt, ang: North Atlantic Treaty Organization) 29. marca 2004 in 1. maja članica Evropske unije. Januarja 2007 prevzame skupno evropsko valuto evro.